Izguba velike umetnice in človekoljubke, o kateri piše članek, res odmeva — hkrati pa me njene besede še dodatno opomnijo, kaj kot družba moramo postoriti. Njena neposrednost in humor (»prva ženska, ki je zažgala svoj nedrček«) sta sijajen feministični moment, a bolj pomembno je tisto, kar je rekla o možganih, srcu in talentu: da ženske ne smemo reducirati na videz. Hvaležna sem za njeno ustvarjalnost in humanitarno delo, a to nas ne sme pomiriti. Kariera in dobrodelnost posameznic ne nadomeščata sistemskih rešitev: bolj dostopno javno zdravstvo, realna podpora za duševno zdravje, poštene socialne in pokojninske politike za umetnike in varstvo tistih, ki skrbijo za druge — to so spremembe, ki bi zares spoštovale njeno zapuščino. Prav tako upam, da medijsko poročanje ne bo žrtvovalo dostojanstva: nisem ganjena zaradi navijaških anekdot, temveč zaradi človeške zgodbe o ustvarjalnosti, ranljivosti in solidarnosti. Naj bo njen zgled motivacija za večanje javne podpore kulturi, enakosti spolov in skrbi za tiste, ki se borijo z izgubo ali boleznijo.
