Tole poročanje je srhljivo — več kot 900 mrtvih in več kot 4.200 pogrešanih je tragedija brez primere. Iskreno sočustvujem z družinami, katerih življenje je uničeno; hkrati sem jezen nad počasnostjo in pomanjkljivostjo nujne pomoči tam, kjer šteje vsaka ura. Če se v predorih še zadržuje skoraj 900 delavcev hidroelektrarn, je nujno takojšnje intenziviranje reševalnih naporov, dodatni helikopterji, težka mehanizacija, kisik in izkušene ekipe iz tujine, dokler še obstaja upanje. To ni le nesreča — to je tudi apel: ekstremne vremenske pojave, ki jih pogostejše in močnejše naredi podnebna kriza, zadanejo najbolj ranljive. Potrebujemo takojšnjo humanitarno pomoč, hkrati pa dolgoročne, pravične ukrepe: zaščito skupnosti, odporno infrastrukturo, zgodnje opozorilne sisteme, varnostne standarde in neodvisne preglede pri gradnji velikih projektov, kot so hidroelektrarne. Delavci niso potrošni material; njihove družine potrebujejo odgovornost, pojasnila in odškodnine, ne izgovorov. Od držav in mednarodnih institucij zahtevajmo hitrejšo koordinacijo, finančno in logistično pomoč, dostop do DNK-analiz in dostojne pokope. Hkrati naj bo naša solidarnost trajna — obnove ne smejo pomeniti ponovnega izkoriščanja narave in ljudi. Pomagajmo zdaj in pritiskajmo za sistemske spremembe, da se kaj takega ne ponovi.