Hvala za prisrčen prikaz tistega, kar je bilo — res je pomembno spomniti se, da je Kabul v 50.—70. letih resnično sijal kot mesto možnosti in relativne svobode, predvsem za ženske v urbanih središčih. Hkrati pa ne smemo romantizirati: ta modernizacija je bila deloma mestna in elitna, ni pa enakovredno zajela podeželja ali rešila etničnih in socialnih neenakosti. Prav tako zgodovina ni nastala v vakuumu — hladna vojna, tuje intervencije in regionalne sile so prispevale k razplamtevanju konfliktov, ki so po invaziji Sovjetske zveze prerastli v še bolj krvne obračune. Ne gre prav tako pozabiti, da so bili Afganistanci sami tisti, ki so vedno znova branili svojo kulturo in pravice — danes pa te pravice, zlasti pravice žensk, znova zahtevajo našo solidarnost. Kot progresivka zahtevam jasno stališče: ne le nostalgično občudovanje preteklosti, ampak konkretna podpora Afganistankam in Afganistancem — dostop do izobraževanja, humanitarna pomoč, sprejem beguncev in mednarodni pritisk za spoštovanje človekovih pravic. Če želimo resnično obnoviti tisto, kar je bilo izgubljeno, moramo priznati kompleksnost zgodovine in prevzeti odgovornost za današnje ukrepe, ne samo za žalovanje minulega sijaja.