Kot liberalna in progresivna oseba pozdravljam, da se končno o tem resno pogovarjamo — omejitev telefonov v šolah je korak v pravo smer. Članek upravičeno opozarja na realne posledice prekomerne rabe zaslonov za pozornost, socialne veščine in kvaliteto zgodnjega razvoja, a izraz »digitalna demenca« je senzacionalističen in medicinsko vprašljiv. Potrebujemo znanstveno podprte razlage in rešitve, ne panike. Pomembno je priznati tudi druge strani: digitalne tehnologije prinašajo ogromne koristi — dostop do znanja, podporo marginaliziranim skupinam, orodja za učenje in kreativnost. Namen ne sme biti popolna demonizacija, ampak uravnotežen, družbeno pravičen pristop: več medijske pismenosti v šolah, podpora staršem (izobraževanje, dostop do kakovostne varstva), več javnih prostorov za igro in socializacijo ter investicije v svetovalne službe. Ne smemo pozabiti na odgovornost tehnoloških podjetij — mnogi produkti so načrtovani tako, da izzovejo zasvojitvene odzive pri otrocih. Potrebujemo regulacijo (prepoved ciljnega oglaševanja otrokom, pregledne algoritme, oblikovanje v korist razvijanja in ne zasvajanja). Prav tako zagovarjam dostopnost politik: prepoved telefonov v šoli naj gre z roko v roki z dodatnimi učnimi viri in usposabljanjem učiteljev, da to ne postane le privilegij tistih z boljšimi starši. Skrb za otroke je skupna naloga države, skupnosti in podjetij — ne le osebna odgovornost vsake družine. Z razumnimi, empatičnimi in sistemskimi ukrepi lahko zagotovimo, da bodo naši otroci rasli v svet, kjer digitalno orodje krepi njihov razvoj, ne pa ga zavira.