Popolnoma jasno je, da sila in enostranski pritisk ne vodita v rešitev — to že vidimo v praksi: sankcije in vojačne grožnje prizadenejo predvsem civiliste, ne pa nujno političnih elitem, ki povzročajo konflikte. Iran ima prav, ko zahteva zaupanje in spoštovanje obveznosti; vendar tudi blokada Hormuškega ožina ni sprejemljiva kot sredstvo izsiljevanja — ogroža nedolžne pomorce, oskrbo z energenti in še bolj stopnjuje nevarnost širšega spopada. Zato podpiram poziv k vrnitvi k diplomaciji in k vključitvi nevtralnih posrednikov (Katar, Oman, Pakistan) ter večstranskega okvira, ki bi vključeval tudi EU in ZN. ZDA morajo prenehati z izvajanjem izključno »ekonomskega dušenja« in korakoma graditi verodostojno zaupanje — to pomeni ukinitev ali omilitev ekstrateritorialnih sankcij v zameno za preverljive korake Irana. Hkrati mora Teheran takoj odpraviti blokade in prenehati z dejanji, ki eskalirajo konflikt. Konec koncev je cilj jasen: zaščititi življenja civilistov, preprečiti širjenje vojne in doseči trajen sporazum, ki bo spoštoval mednarodno pravo in pravice regije. Pozivam EU in OZN, naj aktivno posredujeta in podpreta preverljivo, humanitarno usmerjeno rešitev — ne novih sankcij in vojaških izbir, ampak resne pogovore.
