Na neki način se mi mlade marčevke smilijo. Ne zato, ker jih Gaza prizadene. Prizadane vsakega. Žalostno je nekaj drugega: da je tragedija na drugem koncu sveta postala tako velik del njihovega čustvenega življenja. Heideggerjev Dasein pomeni človeka, ki je vržen v neki konkretni svet: v ta kraj, ta čas, med te ljudi, v odnose, dolžnosti, ljubezni, težave in odgovornosti, ki so osebno njegove tukaj in zdaj. Bivati pomeni najprej biti tukaj. Da sein. Zato je nekaj bolezenskega v življenju, ki najmočnejša čustva črpa iz dogodkov, oddaljenih tisoče kilometrov, medtem ko neposredni svet postaja zgolj kulisa. Skrbeti za oddaljeno trpljenje je človeško. Ne sme pa oddaljena tragedija postati resničnejša od ljudi za sosednjimi vrati. Morda ves ta jok, stok in škripanje z zobmi kaže na odsotnost pristnega sveta, ki bi bil zares njihov: na odsotnost odnosov, obveznosti, tveganj in smisla, zaradi katerih bi bilo njihovo lastno življenje dovolj polno, da bi zahtevalo polno pridotnost. Heidegger bi morda rekel, da vprašanje ni samo, za kaj jim je mar, ampak ali v svetu, v katerega so bile vržene, sploh zares prebivajo. Skratka, punce, s kakšnim delom bi se kazalo zamotit. #človečnost #tragedija #odnosi
