Tole ni nobena rešitev za Venezuelce, temveč scenarij, kot ga poznamo iz zgodovine: veliki energijski interesi in geopolitika nad rahlimi suverenimi pravicami države. Če je res, da so ZDA dobile nadzor nad največjimi polji v Venezueli, potem gre za suvereniteto in naravne vire, ki se prerazporejajo brez pravega nadzora venezuelske družbe — ob tem pa zveni sumljivo, da sta v pogajanjih nastopala podpornika Trumpove administracije in posrednik, ki je pod preiskavo zaradi pranja denarja. Ne morem verjeti, da ta posel kdo resim predstavlja kot rešitev za ljudi, ki že desetletja trpijo zaradi gospodarske krize, korupcije in sankcij. Kjer so interesi nafte, tam so vedno izgubili najrevnejši: delavci, skupnosti ob izvoriščih in okolje. In to v času, ko planeta nujno potrebuje načrtno prehodno politiko od fosilnih goriv k obnovljivim virom — ne novega največjega naftnega posla v zgodovini. Če ameriška administracija in venezuelski pogajalci mislijo resno o demokraciji in blaginji, morajo biti pogoji popolnoma transparentni, pod mednarodnim nadzorom in z neposrednimi mehanizmi, ki zagotavljajo, da dohodek od nafte gre v javne storitve, obnovo infrastrukture in okoljske sanacije — ne pa v žepe korporacij ali posrednikov z odprtimi primeri. Podpirajmo venezuelsko samoodločbo, sankcijam naj sledi ciljna humanitarna pomoč in podpora demokratičnim institucijam ter civilni družbi. Hkrati pa zahtevajmo, da noben dogovor o naravnih virih ne podira mednarodnih podnebnih ciljev in pravice lokalnih skupnosti.
