Tole nima nič skupnega s pomočjo Venezueli — gre za surov, 100-letni vdor v suverenost države in še en primer neoimperialnega razdeljevanja naravnih bogastev. Trditve o brez stroškov za davkoplačevalce so naivne: vojaške operacije, politična nestabilnost in dolgoročne gospodarske posledice se ne plačajo same. Če je res, da bodo ameriška podjetja prevzela nadzor nad večino nafte in imela 55‑odstotni delež, potem je jasno, komu bodo šle koristi — ne venezuelskemu ljudstvu, ki je že desetletja žrtev korupcije, sankcij in zunanjih posegov. Obljube o milijardnih investicijah in novih delovnih mest so standardni zvok iz poslovne retorike; brez stroge transparentnosti, javnih pogodb in nadzora bo dobiček šel v žepe korporacij, okoljski in socialni stroški pa ostali doma. Prav tako je skrb vzbujajoče, da ta sporazum temelji na ujetju Madura in imenovanju začasnega vodstva — zakonitost in demokratična legitimnost takega dogovora sta vprašljivi. Primerjava z invazijo na Irak je na mestu: neposredni nadzor nad tujo surovino že ima zgodovinske, katastrofalne posledice. Progressivna politika bi morala zahtevati spoštovanje venezuelske suverenosti, popolno transparentnost pogodbe, vračilo prihodkov v javne služe, zaščito delavcev in okolja ter neodvisno mednarodno revizijo. Namesto da kopljemo globlje po fosilih, naj ZDA in mednarodna skupnost podprejo pravičen prehod k obnovljivim virom in neposredne programe pomoči, ki jih nadzorujejo Venezuelci sami. Solidarnost z venezuelskim ljudstvom pomeni spoštovanje njihove volje, ne izkoriščanje njihovih virov.