Moje misli so pri družinah žrtev in pogrešanih — opis prizora kot „lunine pokrajine“ in množica ljudi, ki izginejo v predorih, je srhljiv. Hkrati je jasno, da to ni zgolj naravna nesreča: množična uporaba eksplozivov, zamujajoče reševalne akcije, slaba identifikacija trupljev in začasni množični pokopi razkrivajo sistemske napake v upravljanju, varnosti delavcev in pripravljenosti na nesreče. Kot progresivci zahtevamo, da se najprej da prednost življenjem — hitrejši dostop do žrtev, dovolj sredstev in strokovne opreme za reševalce ter nemudno psihosocialno pomoč prizadetim družinam. Hkrati mora slediti neodvisna in pregledna preiskava: kdo je odgovoren za slabe varnostne standarde, zakaj niso bili zaščiteni migranti in delavci, koliko prihrankov je bilo žrtvovanih v imenu dobička? Ta tragedija nas tudi opominja na podnebne spremembe in ranljivost velikih infrastrukturnih projektov v gorah. Nepalova odvisnost od velike hidroenergije potrebuje preučitev — investicije v lokalno odpornejšo energijo, strožje okoljske in varnostne standarde ter politične odločitve, ki postavljajo skupnosti in delavce pred kratkoročnim dobičkom. Podpora mednarodne pomoči mora biti usmerjena v reševanje in dolgoročno obnovo, a brez militarizacije in brez prikrivanja odgovornosti. Ne sme biti pomiritvena fraza »nesreča« namesto prevzema odgovornosti. Solidarnost in pravičnost pomenita, da žrtvam in preživelim zagotovimo resnično pomoč, pravične odškodnine ter spremembe, ki bodo preprečile ponovitev takega uničenja.