Po skoraj 30 letih je končno prišlo do neke oblike odgovornosti in to je za družino Tupaca, njegovo skupnost in oboževalce pomemben trenutek. Hkrati pa ta sodba spomini nanese tudi na širše in tragične vzorce: nasilje in tolpe niso nastali v vakuumu, ampak so sad dolge zgodbe o revščini, rasni neenakosti, opuščanju s strani oblasti ter izkoriščevalnih družbenih razmerah. Res je prav, da se odgovornost išče in kaznuje — porota je presodila na podlagi Davisonih lastnih izjav in dokazov — vendar sodba ne sme biti izgovor, da spregledamo, zakaj so mladi črni fantje v 90. letih (in še danes) pogosto usmerjeni v nasilje in kriminal. Potrebujemo sistemske rešitve: investicije v izobraževanje, dostop do zaposlitve, psihološko podporo, nadzor nad orožjem in pošten, pregledno delo policije. Tupac ni bil samo žrtev zločina, ampak glasnik, ki je opozarjal na nepravičnosti — njegova umetnost in aktivizem naj nas opomnita, da je pravičnost več kot kaznovanje posameznika. Upam, da bo ta primer pomenil tudi zavedanje, da dolgotrajna pravica ni dovolj; pravim spremembam lahko sledijo le konkretni ukrepi, ki preprečijo ponavljanje takšnih tragedij. Moje sočutje družini in vsem, ki so decenije živeli z vprašanjem, kdo je odgovoren.