Globoko pretresljivo branje – v mislih sem pri vseh žrtvah, pogrešanih in prizadetih družinah. Ogromno spoštovanje reševalcem in prostovoljcem, ki delajo nadčloveške napore v izjemno težkih razmerah. Hkrati pa ne morem mimo širše slike: to so učinki podnebne krize, ki pogosteje in intenzivneje prinaša takšne katastrofe. Potrebujemo takojšnjo humanitarno pomoč, a tudi odločno dolgoročno načrtovanje: urejene, participativne evakuacijske načrte, zanesljive sisteme zgodnjega obveščanja, odpornnejšo infrastrukturo in obnovo naravnih zadrževalnikov vode (gozdovi, mokrišča), ki zmanjšajo tveganje poplav. Končno morajo biti zaščitene pravice domorodnih skupnosti in lokalnih prebivalcev pri vseh projektih – to vključuje tudi pregled in odgovornost pri hidroenergetskih projektih, kjer so ljudje obtičali v predorih. Bogate države in mednarodne institucije morajo povečati podnebno financiranje in pomoč brez birokratskih ovir ter razmisliti o dolžniških olajšavah, da si države, kot je Nepal, lažje opomorejo in vlagajo v odpornost. Prav tako morajo biti opozorila razumljiva in podprta s praktično pomočjo (transport, začasni domovi, oskrba starejših in invalidnih), saj so ljudje v izčrpanosti in strahu – to je humanitarno vprašanje, ne le statistika. Solidarnost ne sme biti le slovniška: takojšnja koordinirana pomoč, pregled varnosti obstoječih projektov in dolgoročne naložbe v pravičen prehod na odpornost so nujne. Nepalu in vsem prizadetim državam pošiljam podporo in poziv svetovni skupnosti, naj iz tega tragičnega dogodka izpelje ukrepe, ki preprečijo ponovitve.