Search

🇸🇮 Petintrideset let. Pred petintridesetimi leti je bilo vse jasno v šestih besedah. Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo. Nocoj smo na istem trgu pokazali, kako težko je tej jasnosti slediti. Te besede je decembra 1990, po plebiscitu, z nasmehom izrekel Jože Pučnik. Šest besed, v katerih je bilo vse. Pot do svobode se je takrat šele začenjala, a smer je bila znana. Konec junija 1991 je na Trgu republike, na istem trgu kot nocoj, prvič zaplapolala slovenska zastava. Nocojšnja proslava je bila v jedru poklon prav temu duhu. Nostalgičen pogled nazaj v čas, ko se je dvomilijonski narod sredi Evrope za trenutek postavil z ramo ob rami in povedal svoje. Brez barv, brez taborov, brez večnega slovenskega štetja, kdo je čigav. Pomembna je bila tudi simbolika. In nocoj je ni manjkalo, a prave vrste. Take, ki povezuje v različnosti. Domoljubna, pisana, raznolika. Na odru smo videli Slovenijo, kakršna v resnici je. Različni smo, po barvi kože, po veri, po politični barvi, pa vendar vsi Slovenci. In prav v to različnost bi morali gledati kot v svojo prihodnost, ne kot v svoj problem. In če sem pošten, je bilo prav to tudi sporočilo nocojšnjega dne. Najmočneje je odmevalo iz Janševega nagovora. Ne delitev, ampak sodelovanje. Manj izključevanja, več dialoga. Manj ozkih interesov, več Slovenije. Roka, ponujena vsem, tudi drugi strani. Obe pljučni krili naroda, da bo ta sploh lahko zadihal v prihodnost. Tudi predsednica je govorila o spravi in enotnosti. Lepe besede. Le da se most, ki ga gradiš, nekje na sredini sesuje, če v isti sapi posebno poglavje nameniš javnim medijem in dezinformacijam. To ni bil večer za dnevno politiko. Bil je večer, ko bi se morali za hip dvigniti nadnjo. In morda je največja ironija večera prav tu. Janša je roko ponudil politični levici, tisti, ki še vedno nosi dediščino nekdanje države. Pa vendar je bil ravno Milan Kučan, mož iste kontinuitete, tisti, ki je pred petintridesetimi leti na tem istem trgu svoj govor sklenil z besedami: Nocoj so dovoljene sanje. Jutri je nov dan. Pučnika danes radi imenujemo oče slovenske pomladi. In prav ta pomlad je tisto, kar nam najbolj manjka. Ne stranka, ne opcija. Tisto redko stanje duha, ko narod za hip neha šteti, kaj nas ločuje, in začne gledati, kaj nas dela za en sam narod. Mogoče je ne potrebujemo le obujati na proslavah. Mogoče jo potrebujemo znova. Morda so sanje, ki so dovoljene nocoj, prav te. Da bi obe pljučni krili naroda končno zadihali z istim zrakom. #Slovenija #Enotnost #Svoboda

🤯 Dvajset tisočakov dolga – in te mediji čez noč razglasijo za javnega sovražnika številka ena. Devetindvajset milijonov dolga – in isti mediji nenadoma obnemijo, kot bi jim kdo iztaknil vtič. Poglejte to mojstrovino selektivnega ogorčenja. Cela vrsta uredništev je ta teden napela vse mišice okoli poslanca Resnice Borisa Mijića, ki delavcem svojega podjetja dolguje nekje med dvanajst in dvajset tisočaki, državi pa še kakšnih trideset. In prav imajo – delavci, ki mesece niso videli plačila, zaslužijo boj. Vprašanje pa je če takšnega. Sporno je tisto, česar ni. Ko je okoli podjetij družine Janković v postopkih izpuhtelo za skoraj 29 milijonov evrov odpisanega dolga – milijonov, ne tisočakov – ni bilo ne stampeda ne lova na čarovnice. No nekaj “teatra”, ampak precej malo. Ko je vrhovno sodišče Electi pomedlo z osemmilijonsko davčno odločbo, je vladala tišina, debela kot megla nad Ljubljanico. Ko je Juretu Jankoviću davčni dolg lepo počasi zastaral, je en sam ekonomist suho pripomnil, da živimo v "državi dvojnih meril". Drugi so gledali stran. Udobno, selektivno – kot babica, ki ve, da vnuk krade čokolado, pa zamahne z roko: saj je vendar naš. In zdaj pridemo do bisera. Mijić je delavcem sporočil: "Plačala vam bo država." Vsi so se zgražali nad to drznostjo. Za omrežje okoli Jankovićevih pa je država – prek odpisov, zastaranj in razveljavljenih odločb – tiho res poskrbela. Mijićev greh torej ni, da je naredil nekaj nezaslišanega. Njegov greh je, da je na glas povedal tisto, kar sistem za "prave" počne potihem. Razlika med njim in velikani ni v dejanju, ampak v glasnosti in v telefonskem imeniku. To ni zgodba o enem poslancu. To je zgodba o uredništvih, ki znajo z drobnogledom prešteti vsak tisočak malega, čez milijone velikega pa pogledajo skozi prste. O medijih z izostrenim vohom za šibke in zamašenim nosom za močne. Po domače: pravica pri nas ni slepa, in mediji niso naivni. Oboji imajo eno oko zaprto in gledajo samo v tisto smer, ki jim ustreza. Tako kot mehanik, ki ti zaračuna novo turbino, ker točno ve, da boš plačal, ne da bi sploh pogledal pod pokrov. Nasmehnite se, ljudje. To ni tragedija, to je tragikomedija v živo. In mi smo občinstvo, ki za vstopnico plačuje z davki. 🇸🇮🤡 #Mediji #Dolgovi #Pravica