Jan Macarol wrote that the Tesla Roadster, in his words, drove on the ceiling, skipped the entire Tesla fleet, performed flips in the air, and accelerated to 100 km/h in 0.81 seconds. He claimed that the demonstration was done live in front of a thousand people at the SpaceX rocket range, without any film or artificial intelligence. He described the nine-year wait as worth every day. https://t.co/bhWYgMKyPx #Tesla #Roadster #SpaceX (translated)
F**k you, Zoki! I have you in mind, but you're slowly getting on my "nerves." I grew up in a multicultural environment. The neighbors were Bosniaks, Serbs, Croats, a Macedonian, and one Slovenian who annoyed everyone. I learned one simple thing: roots are like underwear. Everyone has them, no one hides them, but you also don't hang them on the balcony every day for the whole street to see. Stevanović is now the second person in the country. Not the mayor of Foča, not the godfather of the Republic of Srpska, but the president of the Slovenian National Assembly. And he's going for a weekend "to the hills above Tara," where he's randomly godfathering at a church together with a person whom Slovenia has banned from entering the country. In the photos, all the political elite of the Republic of Srpska is there. He writes at home, "beautiful moments with the locals." Dodik posts a video and emphasizes that the president of the Slovenian parliament is there. So: when Dodik is unwanted in Slovenia, Slovenia goes to him. In simple terms: if you're not allowed in a tavern, you send the president of the parliament up there. And this is not a problem of origin. Everyone has roots somewhere. That's not the problem. The problem is that the position of the president of the National Assembly does not have a weekend. There is no "private visit." When you sit in that chair, you are in Slovenia, not Zoran from the neighboring village. Anyone who has at least once watched how the Austrians or Germans handle this should know that. Mr. Stevanović, roots are a beautiful thing. But it's better to water them at home, quietly, as we all do. Not with Dodik on the balcony. #Slovenija #Politika #Multikulturalizem (translated)
🤪 Včasih iz čisto antropoloških razlogov prižgem POP TV in se počutim, kot bi odkril nedotaknjeno grobnico iz leta 1998. To, kar nam danes prodajajo pod pretvezo informativnega programa, ni več novinarstvo – to je dobesedno živi muzej televizijske zgodovine. Naši televizijski junaki s Kranjčeve z izjemno resnimi obrazi še vedno naivno verjamejo, da so absolutni vrhunec vizualnega pripovedovanja zgodb. Celoten svet menda z zadržanim dihom čaka, da nam razložijo novice, ki so bile na spletu zastarele že prejšnji torek. Če bi te medijske "mage" vrgli na YouTube, kjer o vsebini ne odloča polspeči urednik, ampak neusmiljeni algoritem in gledalec z gumbom "preskoči", bi pogoreli hitreje kot poceni kitajski električni avto brez toplotne črpalke sredi hude zime. Na sodobnih platformah velja zakon džungle – če v prvih treh sekundah ne ponudiš substance ali jasne logike, si mrtev. Zbogom. Naši strokovnjaki pa nam strežejo formo iz devetdesetih, zavito v takšno podcenjevanje gledalčeve inteligence, da te ob gledanju fizično zaboli glava. Vse skupaj je zmontirano le zato, da se zapolni čas med oglasi za pralni prašek in čudežna zdravila za prostato. In ker se na POP TV na tihem seveda zavedajo, da se njihov Titanik potaplja, počnejo točno to, kar so pred propadom delali tiskani mediji. Luknje flikajo z organizacijo nekih "strokovnih" dogodkov, da poberejo tam kjer nam težko prodajo “vsebinsko oglaševanje” sredi informativnega programa. Ljudska modrost pravi: ko ladja tone, ne greš menjat tapet v salonu, ampak iščeš rešilni čoln. A najbolj zabavno pri vsem tem je njihovo prepričanje, da jih bo pred propadom rešila majhnost trga in slovenski jezik. Kakšna monumentalna zabloda! V Ameriki je YouTube že zdavnaj povozil kabelsko televizijo in ljudem vzame neprimerljivo več časa. In ne, globalna konkurenca ne bo ostala v angleščini in se ustavila na Karavankah. Umetna inteligenca je zbrisala meje. Že danes lahko Marka Roberja, najbolj znanega YouTube znanstvenika na svetu, gledate in poslušate s simultanim, popolnoma naravnim prevodom v slovenščino. In ni edini. Te vsebine je vsak dan vedno več. Vprašanje torej ni več, kdaj bo ta televizijski koncept propadel. Vprašanje je le, kdaj bodo dinozavri v uredništvih dojeli, da je komet že zdavnaj treščil na zemljo, medtem ko oni še vedno zrejo v temen ekran in poslušajo statični šum. #televizija #mediji #novinarstvo
🇸🇮 Slovenci! Ne jamrajte! Politika je ogledalo naroda. In Slovenci si bomo morali priznati, da to, kar gledamo v ogledalu, ni lepo. 🤮 Niti malo. Kot državljana me je sram, da imamo v politiki ljudi brez moralnega kompasa in brez sramu. In da nam jih stara omrežja nastavljajo prav zato, ker so kompromitirani. Kompromitiran človek je ubogljiv in upogljiv človek. Kako je štiri leta svoje delo opravljal podpredsednik vlade in minister, za katerega priča zdaj javno razlaga, da sta skupaj vlekla kokain? Da ima problem z odvisnostjo. On pravi, da so to laži. Mogoče. Ampak o testiranju funkcionarjev na droge takrat koalicija ni hotela niti slišati. Šofer avtobusa piha, minister pa ne. Kako lahko ljudje iz poslanskih pisarn EU po svetu kažejo vozniška dovoljenja, za katera policija pravi, da so ponarejena? Uradne dokumente! In koliko dvomljivih spričeval in diplom smo v zadnjih letih že pogoltnili? Vse to so orodja omrežja za manipulacijo posameznikov za dosego svojega cilja. Težava te družbe je preprosta. Omrežja nam nastavljajo nadpovprečno nesposobne, nepoštene in takšne, ki jih nekdo lahko drži za jajca. Zato, da se v državi lahko v miru krade. Brez kraje javnega denarja bi Slovenci lahko imeli polovične davke. Nafto pa bi danes točili za 1,50 evra. Mi pa smo krajo institucionalizirali kot novo gospodarsko panogo. Edino panogo, ki ji produktivnost res raste. Ta hip predstavlja vso »navidezno« gospodarsko rast. Dosti imam zgrajenih škarp, podarjenih ur in drugih omrežnih cukrčkov. Honorarjev tu, malo tam … po vezah to ali tisto. Službica, honorarček … Dosti imam sistema, ki se dela, da dela, v resnici pa s figo v žepu vzdržuje vse zgoraj napisano. Dosti imam politike, v kateri sedijo šivilje, kradljivci, ljudje s kartotekami, kleptomani, drogeraši in taki z množico odprtih ali kakršnih koli kazenskih postopkov v preteklosti. Kje mi te perle najdemo? Ljudi na najvišjih položajih, ki jim je davčna optimizacija intimna opcija in za katere resno ne vemo, ali so na strani Zahoda ali Rusije. Brezsramno se s pomočjo ukrivljenih medijev rogajo državljanom. Če sem iskren: celotna politika potrebuje lustracijo. Praktično vsi. Od leve do desne garderobe. Brez izjeme. Ker je ukradena. Ker imajo o njih dokumente, videoposnetke, obljube in prste v marmeladi. Domače omrežje, tuje varnostne službe, Mossad in KGB. To so ljudje, ki ne morejo vladati. Ker jim je ta opravilna sposobnost odvzeta. A Slovencem se je odvzelo več. Odvzelo se jim je državo in jo pod mizo prodalo. Nesposobnost vladanja pa pomeni izgubo suverenosti. Kar se nam konstantno dogaja na mednarodnem političnem parketu. Ker se vidi vsa šizofrenost Slovenije. Vidi se njena odvisnost. Država brez kompasa, na katero kažejo s prstom kot na vzorec »vazalne« države, enkrat enih, drugič drugih. Kakšne signale pošiljamo partnerjem, se ne vpraša nihče. Ti signali so jasni. Držijo nas za jajca, nimamo svoje besede. Mahamo z belo zastavo. Dosti imam ukradene države. Ampak ukradli je niso sami. Pomagali smo jim mi. S tem, ko smo nekritično presojali »narejene informacije« medijev. S tem, ko nismo zahtevali pravega novinarstva, in ker smo si tudi s tem pač ubili demokracijo. Ker smo pokopali glas razuma in ga nadomestili s plačanimi kolumnisti, ki lezejo iz vsake pore. Slovenija je res katastrofa. Kaos natega, laži in sprege. Egoizem na kvadrat. Krivi smo tudi sami. Butalci. Z vsakim »saj so vsi isti«, z vsako nedeljo, ko se nam ni dalo, in z vsem, kar smo pozabili v treh dneh. Krivi smo popolnoma sami. Zato še enkrat: poglejte v ogledalo. In ne pljuvajte vanj. V ogledalu ste vi. Politika je zrcalna slika naroda. #Politika #Slovenija #Družba
🤡 A je kdo opazil, da je Asta Vrečko zamenjala softver? Štiri leta smo jo poslušali v formatu ministrice za kulturo: 3 stavki, 1 replika, 1 obrambni manever. Zdaj pa je vsak dan na POP TV, včasih 2x, včasih 3x, in komentira vse. Stevanovića. Šolsko reformo. PISA. Nemški AfD. Če bi jutri zapadel sneg, bi komentirala tudi zimsko službo. Priznam, kar dela, dela dobro. Hitro, ostro, brez ovinkov. Če jo primerjaš s prejšnjo verzijo, je to skoraj drug človek. Vprašanje pa je, zakaj ravno zdaj. Seštejmo 1+1. Golob je zakopan v afero Bobnar in odgovarja na vprašanja, ali bo sploh ostal v poslanskih klopeh. Mesec gre po Ljubljano. Vlada v senci se rojeva šele 13. 9., na 100. dan Janševe vlade. Na levi je za mesec dni ostala popolnoma prazna miza. In kdor v politiki prvi sede za prazno mizo, običajno tudi ostane za njo. Seveda ne trdim, da je za tem načrt. Samo opažam, da so prazne mize privlačna reč. In da je na levi nekdo vsak dan ob 19. uri zelo pridno za njo. #politika #mediji #kultura
🙈Tega v Sloveniji ne priznaš rad, ker te takoj obtožijo, da si sentimentalen. Pa bom vseeno. 🇸🇮Ta teden sem bil v Berlinu ponosen, da sem Slovenec. Ganjen. In šokiran, ko sem seštel, koliko slovenskega znanja stoji na največjem tehnološkem sejmu na svetu. Ne v kotu. Na glavnem odru. Spomnite se leta 2018. Kitajci kupijo Gorenje. Vsa Slovenija je modrovala ob kavi. Vsak je vedel, kako se to konča. Poberejo znanje, zaprejo halo, premogovnik se tako ali tako zapira, Velenje pa ostane s spomini in praznimi bloki. Tudi sam sem to mislil. Priznam. Modroval sem ob kavi kot vsi. Potem pa prideš v Berlin, v dvorano 23, kjer ima Hisense eno največjih stojnic na sejmu. Kitajska korporacija, 180 trgov, prva na svetu pri velikanskih televizorjih. Globalna tiskovna konferenca, novinarji z vseh celin, kamere, prevajalci, cel svet gleda. In Kitajci so ključe tega odra dali Slovencem. Ne sponzorsko, ne za lepo fotografijo za domači tisk. Zaupali so nam, da vodimo šov. Na oder stopi Boštjan Pečnik iz Velenja. Za njim vodja razvoja. Naš. Vodja marketinga za Evropo. Naš. Vodja umetne inteligence. Naš. Luči, oder, režijo je naredilo slovensko podjetje. Kavo mi je skuhal Slovenec. Od prvega stavka na odru do zadnjega grižljaja. Ena največjih tehnoloških korporacij na svetu je svojo največjo evropsko predstavo zaupala mestu z manj kot 35.000 prebivalci. Ob kavi bi rekli, da to ni mogoče. Ampak tisto, kar me je zares zadelo, se ni zgodilo na odru. Zgodilo se je pri pečici. Tam sta stali Špela in Klavdija, dve mladi inženirki, ki sta napisali program za peko pizze. Ne marketing, ne hostesi. Onidve sta ta program spisali, testirali, popravljali, dokler ni bil pravi. In potem sta pekli. S savinjskim naglasom in brez pretiravanja: daleč najboljša pizza, kar sem jih jedel. Ne na sejmu. Kjerkoli. Nemec ob meni je vzel tretji kos in nehal spraševati o vatih. Malo naprej Anže. Pomivalni stroji. Sva se pol ure pogovarjala o sistemih šob. Pol ure! Kje je voda premočna, kje prešibka, zakaj so tale kot spremenili za 3 stopinje in kaj se je zgodilo s kozarci, ko so ga poskusili drugače. Pa Jasmina, ki mi je razložila, kako pečica sploh deluje in kako se zanjo razvija programska oprema. Ne na pamet, ampak tako, da sem razumel, zakaj moj kruh doma ni tak, kot bi moral biti, in kaj so oni naredili, da bo. Vsi Slovenci. Mladi. Izobraženi. In navdušeni. Ne tisto naučeno navdušenje s sejmov, ampak pravo, tisto, ko človek govori o svojem delu in pozabi, da je pred njim novinar. Eden od njih mi je mimogrede rekel, da ima najboljšo službo na svetu. In takrat veš, da firma nekaj dela prav. Ker to je stavek, ki ga ne moreš kupiti. Ni ga v nobenem sporočilu za javnost. Pove ga samo mlad inženir, ki zjutraj rad pride v službo. Zdaj pa seštejmo 1+1. 450 inženirjev v Velenju, ki razvijajo kuhinjske in premijske aparate za ves svet. Ne za Slovenijo, za svet. Za Ameriko, Avstralijo, Azijo. 4,8 milijarde evrov prihodkov Hisense Europe lani. 65 milijonov vložka samo v letu 2025. 9.600 ljudi v Evropi. To niso lepe besede za domači tisk. To je 450 plačilnih list v mestu, kjer se zapira premogovnik in ki smo mu pred 8 leti pisali nekrolog. Ja, vem. Odločitve padejo v Qingdau, ne v Šaleški dolini. Leta 2020 so odpuščali. Kuhinja, ki sama ve, kaj skuhati, bo v tvojem stanovanju s tistim usmerjevalnikom od Telekoma še malo počakala. Vse res. Ampak to so opombe pod črto. Ironija pa je, da je moral priti Kitajec, da nam je povedal, kar 30 let govorimo na okroglih mizah in ob kavi, pa nikoli ne naredimo. Da imamo pamet. Da imamo inženirje. Da znanje ni slogan, ampak plačilna lista in najboljša pizza na svetu. V Qingdau so to ugotovili prej kot v Ljubljani. Zato še enkrat, pa naj me obtožijo, česar hočejo. Ponosen. Ganjen. Šokiran. Velenje je stalo na glavnem odru v Berlinu in vodilo šov za cel svet. Vprašanje je samo, kdaj bo to opazila Slovenija. Ali pa bomo še naprej modrovali ob kavi. #Slovenija #Tehnologija #Inženirstvo
😵💫 Da te kap! 🤣 Julija sta Tone Rop in Urška Klakočar Zupančič sporočila, da bosta županskega kandidata predstavila kasneje. Osebo z znanjem, integriteto in odprtostjo. Iskala sta jo 2 meseca. Našla sta jo v ogledalu. Kandidatura Ropa ni novica. Je diagnoza. Ko mora levica za najlepše mesto na svetu iz omare potegniti premierja iz leta 2002, to ne pove nič o Ropu in vse o klopi. Negativna selekcija ni to, da pridejo slabi. Negativna selekcija je, da po 20 letih ni nikogar novega, ki bi si upal. Priznam pa, da mi je Rop skoraj simpatičen. Je zarajvel, je jasen, ne skriva, da hoče stolček. To je v slovenski politiki že skoraj poštenost. Vsi ostali se delajo, da jim za funkcijo ni mar, on pa je seštel 1+1 bolje kot večina. Predsednik vlade ima koalicijo, opozicijo, sindikate, Bruselj in 90 poslancev, ki ga vsak dan sprašujejo, zakaj še diha. Župan ima mestni svet, ki potrdi vse, in 20 let miru. Dvajset let! Golob bi za 4 dal desno roko. Zato se za Ljubljano ne bijejo zato, ker bi jim bilo mar za mestni promet. Bijejo se zato, ker je županovanje edina funkcija v tej državi, kjer lahko človek vlada, ne da bi ga kdo motil. Janković je to dokazal. Rop bi rad samo zamenjal ime na vratih. Program in stranka pa v 14 dneh, kot so Butalci zidali cerkev: najprej zvonik, potem pa da vidimo. Torej; županovanje je diktatura - edina legalna v naši demokraciji in ni čudno, da si jo želi bivši PM. Če bi Rop res hotel Ljubljano "vrniti ljudem", bi predlagal omejitev mandatov. Ne bo je. Ker tisti, ki 20 let čaka, da odstavi tistega, ki ga je nastavil, ne pride po ljudi. Pride po ključe. #SlovenskaPolitika #Ljubljana #Županovanje
🤯Jebemti POP TV! V Severni Koreji ti dnevnik vsaj pove, da zunaj obstaja svet in da te sovraži. Pri nas ti dnevnik ne pove niti tega, da svet obstaja. Od 31. avgusta na POP TV ne boste mogli preskočiti oglasov. In vodstvo očitno iskreno verjame, da je ta gumb njihov problem. Ni. Problem je 20 minut pred oglasom in 40 minut za njim. Naj razložim! Turška telenovela, ki traja 400 delov in v kateri se v 5 letih ni zgodilo popolnoma nič. Hrvaški šov, kupljen po ceni rabljene Fabie. Franšiza, ki so jo drugod v Evropi odpisali, ker se ni izšla, pri nas pa je še vedno dovolj dobra, ker smo pač Butale. In potem dnevnoinformativni program, ki zunanjo politiko obravnava približno tako resno kot vremensko napoved za tujino. Hormuška ožina? Obrestne mere? Kaj Washington ta hip počne z Evropo? Nič. Zato pa natančno vemo, koliko gasilskih društev je posredovalo v Zgornji Kungoti in kje je gneča na Makarski rivieri. In Dončić. Vedno Dončić. Ne zato, ker bi bil šport pomemben, ampak zato, ker je to edina tema, za katero uredniku ni treba prebrati ničesar. Naj bom pošten do konca. Muhič ima prav, oglasi plačujejo program. Samo poglejte, kaj točno plačujejo: 30 let sistemskega poneumljanja naroda. Zapiranja, strašenja pred spletnimi nakupi in podobnimi zgodbami. Zgodbe za male glave, ki jih je enostavno vladati. Narod, ki 30 let gleda to, ne postane neumen. Postane samo trdno prepričan, da je svet velik natanko toliko kot Slovenija in da se vse pomembno dogaja med Kungoto in Makarsko. Potem se čudimo, zakaj ne razumemo inflacije, pokojnin in umetne inteligence. Zakaj verjamemo, da je Jadransko morje najbolj modro na svetu – ko pač dokazljivo ni. Zato upam, da bo ta poteza POP TV drastično stala gledalcev. Iskreno upam. Ker nekatere hiše se ne popravijo, dokler jih ne zaboli pri številkah. In za nekatere je čas, da jih požre lastna požrtnost in sodelovanje z roko v roki pri ustvarjanju naroda, ki je nerazgledan in z omejujočimi prepričanji. Gumb za preskok oglasov so ukinili. Gledalcem nam je ostal še en. Na njem piše ugasni. #POPtv #Slovenija #kritika
🤕Danes sem nehal plačevati RTV prispevek. Ne glede na posledice. Ne zaradi denarja. Zaradi popolne neprofesionalnosti in zavajanja ljudi. In tukaj je današnji dokazni material. RTV Slovenija slavnostno poroča: peticija za odstop Stevanovića je presegla 64.799 podpisov. Točno toliko, kot je Resni ca dobila glasov na volitvah. Lepa dramaturgija. Samo en detajl. Glasove na volitvah šteje državna volilna komisija. Podpise na peticiji šteje števec na spletni strani, kjer so se še včeraj podpisovali Donald Trump, Vladimir Putin in Miki Miška. In to piše v istem članku. Javni zavod, ki ga plačujemo vsi, torej v naslov postavi številko, za katero v lastnem tekstu prizna, da je tehnično nepreverljiva. In tukaj je bistvena razlika med obema akterjema te zgodbe. Na https://t.co/yYhwMYhLMx delajo z resnim namenom: brišejo Miki Miško, čistijo dvojnike, gledajo, kaj leti noter. Na nacionalki delajo s političnim namenom - širijo nekredibilne novice - nekredibilnih virov: nepreverljiv števec romá v naslov, ker naslov dela spin. Eden filtrira, ker misli resno. Drugi objavlja, ker mu številka paše. Poročanje o tem ni novinarstvo. To je zavajanje z žigom javnega zavoda. Zdaj pa k bistvu. Stevanović je strelovod. Najšibkejši člen te oblasti in omrežja so se odločila, da mu ne dajo miru. Da imajo pri tovrstnih strankah realne probleme, nam je po aferi Mijić jasno vsem. Ampak razlog, zakaj tolčejo ravno po njem, je preprostejši: drugačen je od klasične politike. Ali je ta drugačnost dobra ali slaba, si interpretirajte sami. Moteča pa je. Zelo. In tukaj je lekcija za klasično politiko in klasične medije, če so jo sposobni prebrati. Časi so se spremenili. Nič se več ne da skriti, noben spin ne živi dlje od enega klika. Vse je izpostavljeno, vse je transparentno, vsaka izjava ima za sabo arhiv. Prihajajo fantastični časi: politika bo gola. Kdor ne bo delal dobro za narod, bo razgaljen. Avtomatično. In vsaka laž bo preverjena. Zato od danes naprej velja: za novinarstvo, ki šteje Miki Miško v naslovu, naj plača Miki Miška. Ker sem proti omrežju: https://t.co/yYhwMYhLMx #Novinarstvo #Politika #RTVSlovenija
🤡Si predstavljate ta življenjepis? Nekdanja odvetnica prve dame ZDA Melanie Trump, ženske, ki spi 2 metra od jedrskega kovčka, postane predsednica Slovenije. Že to bi moralo v Langleyju prižgati vsaj eno lučko. Potem pa se izkaže, da njena najboljša prijateljica in kegljaška partnerica prihaja iz Rusije in naj bi leta 2009 v Krasnojarsku delila stanovanje s številko 2 naše takratne obveščevalne službe. Skupaj sta bili 7-krat v Rusiji, silvestrovo 2022 sta pričakali v Moskvi, slaba 2 meseca preden je Putin vkorakal v Ukrajino. Torej: Bela hiša, Kreml in kegljišče v isti zgodbi. Le Carré bi za ta zaplet ubijal. Netflix bi ga zavrnil kot pretiravanje. In kdo je po 20 letih vse to razkril? Ne CIA, ne Mosad, ne Sova. Predor Kastelec in nepripet varnostni pas. Ena zlomljena ključnica je za transparentnost te države naredila več kot vsi nadzorni odbori v zgodovini. Če tole ne zanima Langleyja, pa jih mora vsaj Netflix poklicati za odkup pravic. Bond ima martini. Mi imamo kegljišče. In vozimo. Nepripeti. #politika #slovenija #kultura
😤Včerajšnji prispevek 24ur o subvencijah za električne avtomobile bo pozabljen v treh dneh. Škoda, ker je bil to eden najbolj poučnih prispevkov letos. Ne o avtomobilih. O novinarstvu. Avtomobilska tema ima namreč eno čudovito lastnost. Preverljiva je. Razpis je javen, zneski so javni, stopnja DDV je javna. Vsak lahko doma sešteje 1+1. In ko sešteješ, ugotoviš, da 13.000 evrov subvencije ni 13.000 evrov subvencije. Subvencija za tistega, ki opravlja dejavnost, znaša 7.200 evrov. Ostalo je odbitek DDV, isti mehanizem, ki ga ima vsak espe pri nakupu tiskalnika. Mimogrede, podjetnik dobi manj kot fizična oseba. 7.200 proti 7.800. Zdaj pa vprašanje, ki bi si ga moral zastaviti vsak gledalec. Če se uredništvu ne ljubi odpreti javnega razpisa, ki je oddaljen tri klike, s kakšno skrbnostjo obdeluje teme, ki jih mi ne moremo preveriti? Proračun. Zdravstvo. Zunanja politika. Nabave orožja. Tam ni razpisa, ki bi ga odprl doma na kavču in ga razumel popolnoma brez težav. Tam moraš verjeti na besedo. Avtomobilska zgodba je bila torej kalibracija inštrumenta. Postaviš ga na znano vrednost in pogledaš, kaj pokaže. Včeraj je pokazal 13.000 tam, kjer je 7.200. Odstopanje 80 odstotkov. S takim inštrumentom bi v tovarni zaprli linijo. In potem se čudimo, zakaj v tej državi vlada kaos. Ne vlada zato, ker bi bili ljudje neumni. Vlada zato, ker nihče nikoli ne izmeri, kaj jim prodajajo. Včeraj smo imeli srečo. Šlo je samo za avtomobile. #novinarstvo #subvencije #javnost
🤯Kdo je pravzaprav naša Nataša? Mislili smo, da vemo. Odvetnica, informacijska pooblaščenka, obraz z RTV. Potem pa je bilo dovolj eno trčenje v predoru Kastelec, da se je začela sestavljati druga biografija. In ta se ne bere kot življenjepis predsednice članice NATA. Bere se kot ljubezenski roman, skoraj kot vohunski roman. Podjetje se imenuje Ruska dača. Vila v ruskem slogu, obnovljena tudi z državnim sofinanciranjem turizma. Isto podjetje je nekoč organiziralo potovanja po Rusiji, vodnik je bil njen mož, ona pa je o križarjenju po Volgi objavila potopis, v katerem piše, da sta jo prostranost in lepota Rusije navdušili. Poslovna sodelavka od leta 2010 je ruska državljanka. Ista ruska državljanka je bila leta 2022 njena soigralka pri bovlingu in državna prvakinja. Ista ruska državljanka je 1. avgusta 2026 sedela na zadnjem sedežu predsedniškega kombija. In ista ruska državljanka ima od leta 2016 slovenski potni list, čeprav je predsednica leta 2022 povedala, da ga nima in da ji ni znano, da bi zanj prosila. In ne vemo kako ga je dobila, ker je bila prej kazensko obsojena. Zdaj pa naj kdo sešteje 1+1 in mi pojasni, zakaj ravno v tej biografiji ni niti ene same asociacije, ki bi kazala proti zahodu. Jaz jo od tega tedna kličem Natjaša. Volga, banja, cesarska večerja, dača. To ni geopolitika, to je romanca. Samo v romanci se navadno ne pojavlja vrhovni poveljnik obrambnih sil članice Nata. Ta se pojavlja v vohunskih spletkah. Ker je tu drobna podrobnost, ki jo v tem tednu vsi elegantno preskakujejo. Slovenija je članica Evropske unije in Nata. Evropa je z Rusijo v spopadu, ki ni razglašen, je pa popolnoma resničen. V Rusiji vsi vedo, da so v spopadu z Natom. V EU se delamo slepe. Sankcije, hibridni napadi, dezinformacije, sabotaže, kibernetika. Ta konflikt se je začel februarja 2022. Deset mesecev kasneje smo za vrhovno poveljnico obrambnih sil izvolili gospo z družinsko dačo, potopisom z Volge in rusko poslovno partnerko. Tajming, ki bi ga vsaka resna varnostna služba opremila vsaj z opombo pod črto. Ne trdim, da je agentka. Nimam dokazov in nihče jih nima. Trdim, da vrhovni poveljnik obrambnih sil države, ki je v konfliktu z Rusijo, ne bi smel biti človek, ob katerem se to vprašanje sploh lahko postavi. To ni vprašanje lojalnosti. To je vprašanje higiene. Predsednik ni le funkcija, je znak, in znaki so v obrambi vse. Prav zato ima vsaka resna država protokol, ki takšne stvari prepreči, preden postanejo tema. In zato na koncu ne sprašujem več, kdo je Natjaša. To zdaj vemo. #Geopolitika #Slovenija #NATO
🤯Motil sem se. Verjel sem, da je težava v tem, kdo vlada. Da je dovolj zamenjati ekipo, pa se bo država končno premaknila. Danes vidim nekaj bolj neprijetnega. Jezni so name levi, jezni so name desni, in prav zato si lahko privoščim, da povem tisto, kar obe strani raje zamolčita. Slovenija ne potrebuje "nove" vlade. Potrebuje množico dobrih idej za izboljšanje države. Tisto množico, ki nas premakne korak pred konkurenco, ne korak za njo. Novi ekipi sem dal čas in ji iskreno želim, da uspe. Zato tole ni napad, ampak skrb. Kakor koli obračam vodenje države, vedno pristanem pri isti besedi: podjetnost. Država se obrne enako kot dobro podjetje. Ne z velikimi gestami in slovesnimi podpisi, ampak s premišljenimi mikro ukrepi, ki znižajo trenje, sprostijo energijo in naredijo, da se podjetnik, delavec in mlada družina v tej državi končno dobro počutijo. Ne zato, ker bi jim država kaj podarjala, ampak zato, ker jim končno neha stati na poti. Prav zato sem od tokratne menjave vlade pričakoval hitrost. Smisel izkušenj z vodenjem države je vendar ravno v tem, da natanko veš, na kateri gumb pritisniti, da si učinkovit. Da stikala ne iščeš v temi, ker si v tej sobi že bil. In vendar, kot analitik in ne kot navijač, tega gumba ne vidim pritisnjenega. Namesto tega dobimo zakonodajo, stlačeno v en sam ogromen omnibus, skozi katerega gre vse in nič, potem pa jok, da se pač nič ne da. To ni metoda. To je nasprotje metode. Zakon ni tovornjak, na katerega zmečeš vse, kar ti pride pod roke, in upaš, da bo že nekako pripeljal do cilja. Italijani imajo za to staro besedo, gattopardizem. Vse se mora spremeniti, da ostane vse isto. A jaz ne verjamem, da si tega kdo zares želi. Bolj se bojim, da brez premišljenega načrta preprosto ni druge možnosti. Kjer ni ideje, ostane inercija. In inercija vedno dela v korist tistega, kar že je. Medtem se počasi potapljamo. Ne dramatično, ampak tiho, centimeter za centimetrom, kot ladja, ki je nihče ne izčrpava, ker se vsi delajo, da je tista voda pri nogah nekaj čisto normalnega. Kje je razbremenitev plač, da bo delo spet imelo smisel? Kje je razbremenitev gospodarstva, da kapital ne beži čez mejo ob prvi priložnosti? Kje so strateške odločitve za sodobno Slovenijo, tisto, ki bo znala živeti v dobi umetne inteligence, ne pa proti njej? Iskreno, ne vidim niti ene. In tu je ideja, ki jo ponujam zastonj, vsem strankam, levim in desnim. Nehajmo na volitve hoditi s programi. Program je seznam želja, pobožna lista, ki nič ne stane in je nihče ne cenimo. Na volitve pojdimo z napisanimi zakoni. Z množico. Z besedili, ki jih volivec lahko prebere, ekonomist oceni in poslanec potrdi že prvi dan mandata. Ideje, ki so v zraku mesece, če ne že leta. To je razlika med debatnim krožkom in vlado. Med tem, da nekaj obljubiš, in tem, da imaš rešitev že v roki, pripravljeno za podpis. Poanta je preprosta in prav zato je tako neprijetna. Program lahko napišeš v enem popoldnevu in ti nič ne stane. Zakon zahteva, da si res premislil, koliko stane, koga prizadene in kaj se zgodi drugi dan. Zato ga pred volitvami nihče ne napiše. In prav zato po volitvah 4 leta poslušamo, da se pač ni dalo. Nič se ni "zataknilo". Preprosto ni bilo nikoli napisano. Kajti svet se ravno v tem hipu spreminja hitreje kot kadar koli doslej. Umetna inteligenca ni napoved, je vozni red. Države se danes ne delijo več na leve in desne, ampak na tiste, ki so ta trenutek prepoznale priložnost, in tiste, ki jo bodo zamudile. Bojim se, da tega občutka za trenutek pri nas preprosto ne vidim. Vidim politiko, ki se ukvarja sama s sabo. Isto pesem, le da jo tokrat pojejo z drugo medaljo na prsih. Zato tole ni obup in ni napad. Je iztegnjena roka. Tej vladi še vedno želim, da uspe, uspela pa bo samo, če neha stopicati, se ukvarjati sama s sabo in z vedno enakimi zadevami za polnjenje "večernih" novic ter začne delati. Slovenija ne potrebuje več nove vlade. Potrebuje dobro idejo in pogum, da jo nekdo končno zapiše in podpiše. Motil sem se, ko sem verjel, da je dovolj zamenjati voznika. Gume smo zamenjali. Zdaj pa, prosim, prižgimo še motor. #Slovenija #politika #podjetnost
😤 Spet sem jezen na 24UR. Sezona kislih kumaric. Zunaj je 31 stopinj Celzija, do petka jih bo 35. Polovica Slovenije se topi na Jadranu, druga polovica pa bulji v klimatsko napravo. In ravno ko ni novic, se začne pravi cirkus. Prižgeš 24UR in ti povedo, da je konec sveta. Odpoklic predsednika parlamenta, afera tistega poslanca katerega podjetje je za šalo pristalo pri Snežiču ... Vse to povezano s predsednikom parlamenta, ki je uradno v opoziciji, glasuje pa s koalicijo. Ampak roko na srce, kje je tu novica? Novice ni. Je pa treba nekaj gnati, da gledalec ne preklopi na YouTube, kjer resnici na ljubo preživi že več časa. In tu je bistvo. Politiki in mediji se hranijo iz istega lonca. Eni napihujejo afere, drugi jih prodajajo, oboji pa ne smejo na počitnice, ker se mirna država ne gleda in ne prodaja. Najbolj vesel bi bil, če bi poleg opozicije na dopust odšli še ustvarjalci 24UR. Za teden dni. Da vidimo, ali sonce vzide tudi brez njihove pomoči. Verjemite, bo. Vzhaja vsak dan že milijarde let, čisto brez izredne seje. #Slovenija #Politika #Mediji
🇸🇮Slovenci smo danes na vrhu sveta! ⚽️Predstavljajte si največji športni spektakel na planetu. Finale svetovnega prvenstva 2026. Španija proti Argentini. Milijarda ljudi pred televizorji. In kdo bo glavni šef na igrišču? Možakar iz Maribora, Slavko Vinčić. Medtem ko mu Pierluigi Collina čestita, se pol svetovnega spleta – vključno z našo domačo ekipo za moralno paniko – raje ukvarja s tem, da je človek pred šestimi leti jedel kosilo v napačni bajti v Bijeljini. Fascinantno. Če slovenski uspeh nima zraven vsaj ene starlete in starega policijskega zapisnika, nam očitno sploh ne tekne. To je ta naša klasična podalpska logika: raje cel dan iščemo muho v vrhunski juhi, kot da bi preprosto uživali v kosilu. Poglejmo resnici v oči. Danes smo poleg Tadeja Pogačarja spet na samem vrhu sveta. Imamo ekipo, ki bo krotila največje nogometne zvezdnike, cela zemeljska obla pa bo gledala slovensko trojko. To je reklama in pozornost za državo, ki je ne more kupiti noben državni proračun. Namesto da pogrevamo staro šaro, raje držimo pesti, da bo Slavko tekmo odvodil brezhibno, suvereno in z zdravim razumom. Svet se pač vrti naprej, lokalna foušija pa naj ostane tam, kamor sodi – globoko v prepovedanem položaju. #Slovenija #FIFA #Nogomet
🇳🇴Vedno si dopovedujemo, da je Norveška boljša od nas , ker je bogata z nafto. Motimo se. Bogata je zato, ker razmišlja drugače. In prav ta način razmišljanja je edino, kar nam v resnici manjka, da bi ji bili podobni. Naj razložim. Norveška je ena tistih držav, ki se na seznamih najbogatejših držav sveta venomer uvrščajo na sam vrh. A ko prideš sem, te ne prevzame denar. Prevzame te nekaj drugega. Prevzame te občutek, da je nekdo sedel in premislil vsak korak, ki ga narediš čez dan, in potem vse odvečne pobrisal. Ustavim se na bencinski črpalki. Ni zaslona s petnajstimi pod meniji. Ni kartice zvestobe. Ni vprašanja, ali želim vrečko, hrenovko in srečo v žrebu. Prisloniš kartico ali telefon k točilki in gorivo steče. Brez enega samega klika. Kot da bi se nekdo vprašal, kateri koraki so pri točenju goriva sploh potrebni, in vse ostale vrgel v smeti. Prideš v kamp. Ni recepcije, ni obrazcev, ni gospe, ki v zvezku išče tvojo rezervacijo. Prisloniš kartico, dobiš številko, vstopiš. Konec. Norvežani so obsedeni z uporabniško izkušnjo. Ne z lepoto, ne s statusom, ne s tem, da je videti drago. Obsedeni so s tem, da iz vsakega procesa odstranijo odvečen korak. Cel narod razmišlja kot oblikovalec uporabniške izkušnje , ki mu vsak nepotreben klik povzroča fizično bolečino. In prav zato so preklopili na elektriko pri avtomobilih. Ne zaradi planeta, ne zaradi Bruslja. Elektrika je preprosto zmagala test uporabniške izkušnje. Manj korakov, manj servisa, manj drame. Zato so januarja na vsej Norveškem prodali sedem novih bencinarjev. Sedem. Ne sedem tisoč. 97 odstotkov novih avtomobilov je električnih. Prevozil sem 2000 kilometrov njihovih cest in šele zdaj mi je nekaj postalo jasno. Najvišja omejitev na avtocesti je 110. Večinoma voziš 80, kje na res urejeni cesti morda 90. Prvi dan sem godrnjal kot pravi Slovenec. Kam se pa vsem tako mudi. Potem pa dojameš, da se nikamor ne mudi in da je prav to poanta. Norvežan je iz vožnje odstranil odvečen korak, ki mu doma rečemo adrenalin. Avto ni oder za dokazovanje, ampak orodje, ki te pripelje od točke A do točke B. Brez prehitevanj, brez trobljenja, brez tekmovanja, čigav je večji. Brez prehitevanj. Brez hupanja. Brez enega zastoja. In rezultat? Po podatkih Mednarodnega transportnega foruma ima Norveška že skoraj desetletje zapored najnižje število smrtnih žrtev na cesti na prebivalca med vsemi razvitimi državami. Ne zato, ker bi imeli boljše avte. Ampak ker so se odpovedali nepotrebni hitrosti prav tako, kot so se odpovedali nepotrebnemu kliku na črpalki. Manj korakov. Manj mrtvih. Ta obsedenost s preprostostjo se vidi celo v njihovih hišah. Norveška hiša se z naravo ne prepira. Ne postavi se na vrh hriba, da bi ga premagala. Uleže se vanj. Les, steklo, nizka streha, nič odvečnega. Hiša ni spomenik lastnikovemu egu, ampak del pokrajine. Kot da bi bila tam že prej kot lastnik. In tu pride tisto, kar bi si moral Slovenec prepisati v beležko. Na Norveškem imajo pravico, ki ji rečejo allemannsretten. Pravico vsakogar, da hodi po naravi, da prespi pod milim nebom, da postavi šotor, ne da bi ga kdo preganjal. Divji kamp tam ni prekršek. Je pravica. Pri nas te za isti šotor ob jezeru čaka inšpektor in kazen. Logika je butalska in preprosta. Državljanu ne zaupamo, zato ga kaznujemo, še preden sploh kaj naredi. In prav tu je paradoks, ki ga doma nikoli ne bomo razumeli. Norvežan za seboj ne pusti smeti. Ne zato, ker ga nekdo gleda. Ampak ker se v naravi počuti kot doma, doma pa ne razmetavaš smeti po dnevni sobi. Ko človeku naravo zaupaš, jo začne varovati. Ko ga za vsak korak kaznuješ, jo začne sovražiti. Mi smo prepričani, da red pomeni več pravil, več tabel, več prepovedi, več kazni. Norvežani so nas prehiteli z ravno obratno logiko. Manj korakov. Več zaupanja. In naenkrat vse deluje. #Norveška #UporabniškaIzkušnja #Preprostost
🥹Skrivnost našega srečnega družinskega dopusta je čudovito preprosta. Izogibaj se ljudem. Dve poletji zapored bežimo na sever in letos nam je sever končno zmanjkal. Lofoti. Nasilno lepi in veličastno prazni. Medtem ko se pol Evrope duši v prepotenem, s soncem ožganem peklu sredozemskega množičnega turizma in se z vplivneži prereka za vsak kvadratni centimeter razgleda, smo mi tu zgoraj. Živi. In sami. Norvežani so tiho zgradili tisto, kar drugi le tiskajo v brošurah. Brezhibno uporabniško izkušnjo divjine. Vse enostavno deluje. Šotor postaviš na robu sveta, tišina te pogoltne, nihče pa te ne prosi, da mu daš všeček. Tako tiho je, da slišiš lastne misli. Kar je, iskreno, edina slaba stran. Ta posnetek je le tisto, kar smo doživeli do zdaj. Pred nami je še kakih deset dni počasnega vračanja proti jugu, nazaj v civilizacijo. Brez naglice. Sever se ne zapušča kar tako. #Norway #FamilyTravel #NatureEscape
🌞Sončni kralj se seli v senco! Mož, ki je štiri leta državo vodil s toliko sonca, da smo vsi ostali brez elektrike, danes ustanavlja vlado v senci. Priznajmo, poetično. Kralj, ki mu je zmanjkalo žarkov, se umakne tja, kamor pade njegova senca. In zdaj nekaj, česar od mene ne pričakujete: vlada v senci je legitimna. Opozicija, ki se po klofuti pobere in začne resno delati, je natanko to, kar demokracija potrebuje. Kdor to zanika, ne zna igrati šaha. Spoštovanje. Ampak ... Vsaka senca potrebuje dvoje: predmet, ki zastira svetlobo, in denar, da ta predmet nekdo drži pokonci. In tu se pohvala konča. Ta boj se namreč ne bije z idejami, temveč s sredstvi, ki so v teh letih nekako odtekla iz državnih žil v drobovje raznih »solidarnih« nevladnih enot in se zdaj vračajo v obliki plakatov, kampanj in ganljivih pozivov k podpisu. Seštejte 1 + 1. Vzemimo referendum »proti politični policiji«. Lepšega imena si ni mogoče izmisliti. Zveni, kot da branimo babico pred Udbo. V resnici pa naj bi branili predvsem to, da ne bi kdo predaleč pobrskal, kam se je stekal denar iz GEN-I-ja. Spin je tako popoln, da bi mu zaploskal celo Orwell. Torej, dragi sončni kralj, dobrodošel v senci. Tam je hladno, tam je tiho in, kar je najlepše, tam nihče prav dobro ne vidi, kaj počneš. Sumim, da so si jo ravno zato izbrali. Slovenija ni več država. Je pa vrhunska komedija, ki jo gledamo zastonj. No, skoraj zastonj. #Slovenija #Demokracija #Politika
🙏Zgodovino pišejo zmagovalci. Pošteni jo pišejo z vsemi ranami. Poglejte nas. Ustanovili smo muzej lastne osamosvojitve, ga po dveh letih ukinili, zdaj ga spet postavljamo, pol države pa je ogorčeno, da sploh obstaja. Noben normalen narod se ne sramuje dneva, ko je postal svoboden. Mi se. In to je pravzaprav vsa naša zgodovina v enem samem, žalostno smešnem stavku. Da bi ta stavek bolje razumel, sem se moral odpeljati na konec sveta. Ta teden sem prestopil arktični krog. Za turista je to počrkana črta na tleh in kažipot do Božička, zame pa najlažja meja, ki sem jo letos prešel. Tisto težjo namreč nosimo v glavi in prav do nje, kot narod, ne upamo stopiti. Kajti tu zgoraj, v Rovaniemiju, sredi mesta, ki so ga leta 1944 do tal požgali Nemci ob umiku, devetdeset odstotkov, ne Rusi in ne partizani, ampak njihovi lastni dojučerajšnji zavezniki, sem doživel kulturni šok. Ne zaradi mraza. Zaradi naroda, ki svojo drugo svetovno vojno pove z vsemi ranami, ne pa kot risanko o enem junaku in enem zlobcu. Ne morejo. Njihova zgodba tega preprosto ne dopušča. Leta 1939 jih ni napadel Hitler, ampak Stalin. V zimski vojni so pod sovjetsko pestjo izgubljali ozemlje in ljudi. Da bi ga dobili nazaj, so se za silo povezali z Nemci. Na koncu pa so se morali z istimi Nemci vojskovati, ker je tako terjal Kremelj, ki je hotel trupla in ujetnike kot dokaz lojalnosti. Majhen narod, ujet med dva totalitarizma, prisiljen plesati z obema hudičema, da je sploh preživel. In veste, kaj je pri tej zgodbi najbolj bridko? Ta narod je iz nje izšel svoboden. Mi pa smo iz „zmage dobrega nad zlim“ prišli naravnost v Jugoslavijo. Zgodovino pišejo zmagovalci. To ni cinizem, temveč opis metode. Petinštirideset let smo poslušali eno samo resnico, uradno in revidirano, z natanko enim dovoljenim junakom in natanko enim dovoljenim zločincem. Vse ostalo je bila tišina, ki jo je bilo bolje ne motiti. Naj bom jasen, da me ne bo kdo namerno napačno razumel. Fašizem in nacizem sta bila industrializirano zlo brez olajševalnih okoliščin in nobena tehtnica tega ne spere. A dvajseto stoletje je poznalo še en totalitarizem, ki je skozi celotno stoletje pobil na milijone več ljudi, in resnica, ki je pri nas ne smeš izreči na glas, je preprosta. Zmagovalci leta 1945 na naših tleh so bili predstavniki prav tega drugega totalitarizma. Seštej 1+1. Če te „osvoboditev“ pripelje v enopartijsko državo, brez volitev, brez lastnine, brez svobodne misli, ali si res na strani zmagovalcev ali pa si samo na strani tistih, ki bodo pisali učbenike? Vem, kaj je najmočnejši ugovor, in ga ne bom skrival. Meriti zlo s številom trupel je samo po sebi past, ker vsako takšno seštevanje na koncu nekdo zlorabi za relativizacijo holokavsta. Prav zato ne trdim, da je vprašanje, „kdo je bil hujši“. Vprašanje je drugačno in za nas veliko bolj neprijetno: zakaj smo o polovici svojih mrtvih smeli žalovati, o drugi polovici pa ne? Naša vojna namreč ni bila le odpor proti okupatorju. Bila je hkrati revolucija in bratomor. Morija med brati, ki je bila v resnici spopad med svobodo misli in partijskim enoumjem. In ko se je dim polegel, je ena stran dobila spomenike, druga pa brezimne jame v Kočevskem rogu, ki jih desetletja nismo smeli niti omeniti. Narod, ki sme pokopati le polovico svojih pokojnih, ne zaceli ničesar. Samo tišino podeduje. In zdaj, hvala bogu, imamo muzej. Muzej slovenske osamosvojitve, ki so ga leta 2021 ustanovili, leta 2023 ukinili in leta 2026 spet postavili na noge. Naj takoj priznam nekaj, kar zveni kot herezija: žal bomo morali zgodovino napisati na novo. Vem, kako to zveni. Prepisovanje zgodovine je običajno obrt diktatorjev. A tokrat gre za ravno nasprotno. Gre za to, da prvič zapišemo tisto, kar je bilo petinštirideset let prepovedano; da po drugi svetovni vojni nismo pristali med zmagovalci, ampak v totalitarizmu, ki ga Evropa danes v svojih resolucijah brez sramu uvršča ob bok nacizmu. Gre za isti sistem iz istega pakta, katerega tanki so leta 1939 zapeljali tudi proti Fincem. In da smo se ga osvobodili natanko toliko let za Finci, kolikor je trajala ena sama dovoljena resnica. Oni so svobodo obdržali leta 1945, mi pa smo jo dobili šele leta 1991. Petinštirideset let zamude. To ni maščevanje. To je aritmetika. Muzej osamosvojitve ni spomenik eni stranki. Je spomenik dnevu, ko smo nehali biti republika in končno postali država. In tu je bistvo, dragi rojaki. Če tega nismo sposobni napisati, če si v lastnem muzeju ne upamo povedati te preproste, dokazljive zgodbe, potem se nismo nikoli zares osamosvojili. Potem smo zadnji, pozabljeni ostanek Jugoslavije. Edina realno preostala republika, ki je iz bratske skupnosti odnesla le novo ime in nove table ob cesti. Vse ostalo, glave, refleksi, strah pred lastno preteklostjo, je ostalo natanko tam, kjer je bilo. Finski predsednik Paasikivi je nekoč dejal, da je začetek vsake modrosti priznanje dejstev. Rovaniemi so Finci znova zgradili iz pepela in ob tem povedali vso resnico o ognju, tudi tisto neprijetno, ter postali resen, svoboden narod. Mi imamo zdaj prazne pisarne na Metelkovi in eno samo nalogo: zgodbo napisati do konca. Naredimo to. Sicer ostanemo zadnja še živa republika Jugoslavije. #Zgodovina #Svoboda #Kultura
🤯 Ali mi res plačujemo te ljudi, da se gredo tovrstne igrice? Pokvarjene naprave, ki delujejo, palci, ki mahajo, glasovi, ki izginjajo. To ni parlament, to je otroški vrtec s proračunom države. Razlika je le ena. V vrtcu se otroci igrajo, ker je to njihovo delo. Poslanci se igrajo namesto dela, mi pa vse skupaj plačamo, predstavo, kostume in publiko. Zato je vprašanje samo eno: kdo in zakaj sistematično ovira normalen demokratični proces? Modus operandi določenih političnih opcij je treba enkrat razkriti do konca, na posnetkih, s podatki, javno. Veseli me, da je parlament dobil šerifa. Ko je Stevanović pritisnil “play”, so nekateri prvič po tridesetih letih ugotovili, da se seje snemajo. In da se šerifu ne laže v kamero. #politika #demokracija #javnost
Claim it. Contact us at [email protected]