Jan Macarol

🤯 Noro, nenavadno in bizarno. Ko zjutraj pospremim otroka v Osnovno šolo Dob pri Domžalah, me pri samem vhodu pričaka marmornata plošča: posvečena je predvojnemu komunistu Martinu Koželju, v čigar hiši naj bi delovala prva partijska celica in kjer se je sestajal celo Tone Tomšič. Spodaj drobni tisk razkriva: ob 40-letnici Komunistične partije Slovenije. Se pravi iz leta 1977. Petintrideset let po osamosvojitvi 🇸🇮 naše otroke vsako jutro pozdravlja relikvija ideologije, ki je državo za pol stoletja zaklenila v eno samo barvo. Gre za slavljenje in spomenik ideologije na pročelju izobraževalne ustanove. Ideologiji, ki je v 20. stoletju po vsem svetu za seboj pustila daleč največ žrtev in s katero bi morali že zdavnaj zgodovinsko razčistiti. Naj bom jasen. Nimam nič proti partizanom in partizanskemu boju – ravno obratno. Iskreni borci, ki so dejansko padli za svobodo, so največja žrtev te zgodbe. Najprej so umirali v vojni, danes pa služijo kot ideološki ščit revoluciji, ki se skriva za njihovim hrbtom. Ostro pa nasprotujem tej revoluciji, ki si je njihov boj prisvojila, se po vojni maščevala in resnico zavila v celofan propagande. Skratka, nasprotujem zlorabi partizanskega boja za nenehne delitve naroda. To dvoje namreč ni isto. A v slovenski realnosti očitno ostaja isto, saj se eno že desetletja pridno skriva za drugim. In ravno v tem je srž problema. Narodna zavest je še danes nalomljena, saj so se vanjo pol stoletja vžigale ideje, ki nas pri vsakem koraku v prihodnost še vedno vlečejo nazaj. Zgodovinske plošče in preživete koncepte menjamo počasneje kot dotrajano pohištvo, ki si ga nihče ne upa zavreči. Pa bi bil že skrajni čas. Vsaj s šolskih pročelij. Slika je nastala danes – petintrideset let po nastanku demokratične Slovenije. Retweet - če se ti tole zdi BIZARNO, všeček, če meniš, da se mora tabla odstraniti. #Slovenija #Zgodovina #Ideologija

🤡 Demokracija te pred tremi meseci vljudno pospremi skozi vrata parlamenta, ti pa z domačega naslonjača potegneš Hitlerja iz leta 1933 in nas učiš o značaju. Ne razumite me napak. Vsak ima pravico pisati na Facebooku. Ampak ko za ilustracijo svoje globoke misli o usodi naroda izbereš zaprašeno fotografijo, prek katere se v debelih črkah šopiri vodni žig Alamy, je v tej režiji nekaj, kar diši po Butalah. Kršenje avtorskih pravic, ker je vse naše, družbena lastnina. Logika je namreč prefinjeno spirjena. Demokracija je čudovita, dokler glasuje zame. Ko pa isti narod, ki naj bi bil tako naiven, da ne prepozna nevarnosti, mene ne izvoli, postane žrtev manipulacije. Krivi so mediji, ovčke smo mi. Mimogrede, ravno tisti mediji, ki so jo leta gradili v najbolj priljubljeno političarko, dokler realnost pri volilni skrinjici tega ni popravila na 3893 glasov. Pa še nekaj. Govoriti o tem, komu si pripravljen reči ne, je lepo. Še lepše bi bilo, če bi se kdo spomnil, da je značaj tudi to, kako odideš. V tišini in z malo sloga, ne pa da iz vsake funkcije, iz katere te pospremijo, potem na omrežjih mahaš s Hindenburgom in nacizmom. In ta refleks, kjer vsak, ki misli drugače, čez noč postane nacist, je iz istega obdobja kot tista fotografija. Obrabljen. Mislil sem, da smo to kot narod prerasli. Nismo Butalci, dragi rojaki. Ravno zato, bi morali take objave igorirati. Ker so nespodobne in kako je že rekel Stevanović. #demokracija #avtorskePravice #mediji

🤯 Dvajset tisočakov dolga – in te mediji čez noč razglasijo za javnega sovražnika številka ena. Devetindvajset milijonov dolga – in isti mediji nenadoma obnemijo, kot bi jim kdo iztaknil vtič. Poglejte to mojstrovino selektivnega ogorčenja. Cela vrsta uredništev je ta teden napela vse mišice okoli poslanca Resnice Borisa Mijića, ki delavcem svojega podjetja dolguje nekje med dvanajst in dvajset tisočaki, državi pa še kakšnih trideset. In prav imajo – delavci, ki mesece niso videli plačila, zaslužijo boj. Vprašanje pa je če takšnega. Sporno je tisto, česar ni. Ko je okoli podjetij družine Janković v postopkih izpuhtelo za skoraj 29 milijonov evrov odpisanega dolga – milijonov, ne tisočakov – ni bilo ne stampeda ne lova na čarovnice. No nekaj “teatra”, ampak precej malo. Ko je vrhovno sodišče Electi pomedlo z osemmilijonsko davčno odločbo, je vladala tišina, debela kot megla nad Ljubljanico. Ko je Juretu Jankoviću davčni dolg lepo počasi zastaral, je en sam ekonomist suho pripomnil, da živimo v "državi dvojnih meril". Drugi so gledali stran. Udobno, selektivno – kot babica, ki ve, da vnuk krade čokolado, pa zamahne z roko: saj je vendar naš. In zdaj pridemo do bisera. Mijić je delavcem sporočil: "Plačala vam bo država." Vsi so se zgražali nad to drznostjo. Za omrežje okoli Jankovićevih pa je država – prek odpisov, zastaranj in razveljavljenih odločb – tiho res poskrbela. Mijićev greh torej ni, da je naredil nekaj nezaslišanega. Njegov greh je, da je na glas povedal tisto, kar sistem za "prave" počne potihem. Razlika med njim in velikani ni v dejanju, ampak v glasnosti in v telefonskem imeniku. To ni zgodba o enem poslancu. To je zgodba o uredništvih, ki znajo z drobnogledom prešteti vsak tisočak malega, čez milijone velikega pa pogledajo skozi prste. O medijih z izostrenim vohom za šibke in zamašenim nosom za močne. Po domače: pravica pri nas ni slepa, in mediji niso naivni. Oboji imajo eno oko zaprto in gledajo samo v tisto smer, ki jim ustreza. Tako kot mehanik, ki ti zaračuna novo turbino, ker točno ve, da boš plačal, ne da bi sploh pogledal pod pokrov. Nasmehnite se, ljudje. To ni tragedija, to je tragikomedija v živo. In mi smo občinstvo, ki za vstopnico plačuje z davki. 🇸🇮🤡 #Mediji #Dolgovi #Pravica