Search

Mediji so včeraj lakonično prenesli odločitev @vladaRS o ukinitvi oz. reorganizaciji Urada za mladino, kar je hkrati spodneslo direktorsko funkcijo Tine Kosi. Toda “ljepuškasta” plavolasa Kosijeva ni kdorsigabodi. Gre za nekdanjo umetniško direktorico Ljudskega gledališča Celje, sopotnico zadnje faze LDS, znano tudi po ljubezenskih legendah in tisto damo, ki je pravzaprav najbolj zaslužna za to, da je @JanjaSl praktično iz nič zakoračila v politiko ter postala fluidna in razvpita poslanka. Namreč, leta 2014 je bodoči premier in lider SMC @MiroCerar prišel v celjski teater in fehtal Kosijevo, naj na njegovi listi Stranke Mira Cerarja kandidira za poslanko. Ne, jaz ne bom, imam pa eno drugo zate, če že vztrajaš, da je iz gledališča. In pripeljala ter pokazala mu je Slugo, tedanjo tajnico celjskega teatra, ostalo je zgodovina. Tina Kosi pa je - po odhodu iz celjskega teatra - za svoje zasluge - dobila direktorsko funkcijo znotraj vladne administracije. #politika #mladina #kultura

Ne, vsi niso imeli opranih možganov, večina je bila zastraševana z udbo in vojaško varnostno, aretacijami, dolgoletnimi zapori, tudi z likvidacijami. Večina je do osamosvojitve v strahu molčala o množičnih likvidacijah pod vodstvom partije in nekatere je še danes strah. To ni pranje možganov, to je neizmerno nasilje. Dr. Vesna V. Godina: Predstava, da smo imeli v Jugoslaviji oprane možgane, je napačna - Onaplus https://t.co/Chmbjm6Z3M #Jugoslavija #Zgodovina #Nasilje

Če še niste vedeli: Mračna in zelo žalostna zgodba, ki tiči za razpadom Hazardov, je povezana z delovanjem Udbe (jugoslovanske tajne policije) in izgnanstvom klaviaturista Danija Gančeva (Bolgara) leta 1983. Skupina je bila na absolutnem vrhuncu slave – zlata plošča za prvi album (200.000 izvodov), nešteti koncerti (včasih po 3–4 na dan), veliki hiti kot Vsak je sam, Najlepše pesmi, Marie, ne piši pesmi več, Nena itd. – in potem je kar poniknila. To je tista "mračna" plat, o kateri se ne govori! Pri Hazardu gre izključno za politično preganjanje in montirane obtožbe tajne službe v času socialistične Jugoslavije, ki je uničilo eno najbolj priljubljenih slovenskih skupin tistega časa. Kaj se je točno zgodilo? Leta 1983 so Udba in policija Danija Gančeva (klaviature + vokal) obtožile, da je vohun in celo "major bolgarske vojske". Obtožbe so bile montirane. Udba ga je poskušala prisiliti, da postane njihov ovaduh (doušnik), da bi lažno obtožil nekoga (po nekaterih virih povezano z Agopom Stepanjanom in širšim političnim procesom). Dani je zavrnil. Ker ni hotel sodelovati, so ga izgnali iz Slovenije/Jugoslavije. Moral je pobegniti v Bolgarijo in pustiti ženo v Sloveniji. Člani skupine so mu pomagali pri begu. To je praktično uničilo originalno zasedbo (Miro Čekeliš, Dominik Trobentar, Braco Doblekar, Dare Petrič in Dani Gančev), ki je bila kot družina. Miro Čekeliš je kasneje povedal, da so imeli zaradi tega težave s policijo in da je Udba povzročila razpad skupine. Dani je bil kasneje popolnoma oproščen vseh obtožb in rehabilitiran. Zgodba je podrobneje opisana tudi v knjigi Igorja Omerze 1984 – Orwellovo leto Agopa Stepanjana, ki govori o montiranem udbovsko-vojaškem političnem procesu iz tistega časa (Dani je prav pravočasno pobegnil in se izognil zaporu). Kaj se je zgodilo potem? Skupina je leta 1983 praktično prenehala obstajati v originalni postavi. Leta 1987 so poskusili z novo zasedbo in izdali kaseto Hazardiranje prepovedano. Leta 2006 in zlasti 2010 (ob 30-letnici v Tivoli) so se ponovno združili (vključno z Danijem) in naredili velike koncerte. Decembra 2014 je po dolgi bolezni umrl pevec in basist Dominik Trobentar. https://t.co/5mKul4fxQe #Hazard #Udba #Zgodovina

@strankalevica Kam pripelje retorika socialne pravičnosti, enakosti, bla, bla, bla, pa smo se spominjali junija v Kočevskem Rogu, ob Hudi Jami in na Teharjah. Kot je napisal Alić, vnuki so ponovili zločin očetov, ker dejanje očetov ni bilo spoznano kot zločin. #SocialnaPravičnost #Zgodovina #Enakost

https://t.co/R4ifVjkZlc. Bil izbran na razpisu VOC, med redkimi iz EU: znanstveno srečanje 20-21. 7. v Washingtonu. Široka in močna organizacija. Predstavljam problematiko zamolčanih žrtev komunizma, še posebej slovenskih: @jdezman. Resnica se širi, tudi preko Atlantika. #Zgodovina #Resnica #Evropa

Asta Vrečko bi zaradi ukinitve Muzeja osamosvojitve morala odgovarjati pred zgodovino - to je tako globoko sramotno dejanje, z ničemer opravičljivo ... Prvič živimo v svoji državi in muzej tega dogodka nekdo zapre ... @AlojzKovsca na @Domovina_je 👉https://t.co/TFz9jnOShO https://t.co/gTWrBqV96W #MuzejOsamosvojitve #Zgodovina #Slovenija

35 let od konca vojne za Slovenijo. 🇸🇮 Danes se spominjamo dneva, ko je v Sloveniji utihnilo orožje. Hvala vsem, ki so z neizmernim pogumom branili našo domovino in nam omogočili, da danes živimo v lastni državi. Njihovega prispevka ne bomo nikoli pozabili. Bog živi Slovenijo! 🙏🇸🇮 #Slovenija #javnost #zgodovina

🙏Zgodovino pišejo zmagovalci. Pošteni jo pišejo z vsemi ranami. Poglejte nas. Ustanovili smo muzej lastne osamosvojitve, ga po dveh letih ukinili, zdaj ga spet postavljamo, pol države pa je ogorčeno, da sploh obstaja. Noben normalen narod se ne sramuje dneva, ko je postal svoboden. Mi se. In to je pravzaprav vsa naša zgodovina v enem samem, žalostno smešnem stavku. Da bi ta stavek bolje razumel, sem se moral odpeljati na konec sveta. Ta teden sem prestopil arktični krog. Za turista je to počrkana črta na tleh in kažipot do Božička, zame pa najlažja meja, ki sem jo letos prešel. Tisto težjo namreč nosimo v glavi in prav do nje, kot narod, ne upamo stopiti. Kajti tu zgoraj, v Rovaniemiju, sredi mesta, ki so ga leta 1944 do tal požgali Nemci ob umiku, devetdeset odstotkov, ne Rusi in ne partizani, ampak njihovi lastni dojučerajšnji zavezniki, sem doživel kulturni šok. Ne zaradi mraza. Zaradi naroda, ki svojo drugo svetovno vojno pove z vsemi ranami, ne pa kot risanko o enem junaku in enem zlobcu. Ne morejo. Njihova zgodba tega preprosto ne dopušča. Leta 1939 jih ni napadel Hitler, ampak Stalin. V zimski vojni so pod sovjetsko pestjo izgubljali ozemlje in ljudi. Da bi ga dobili nazaj, so se za silo povezali z Nemci. Na koncu pa so se morali z istimi Nemci vojskovati, ker je tako terjal Kremelj, ki je hotel trupla in ujetnike kot dokaz lojalnosti. Majhen narod, ujet med dva totalitarizma, prisiljen plesati z obema hudičema, da je sploh preživel. In veste, kaj je pri tej zgodbi najbolj bridko? Ta narod je iz nje izšel svoboden. Mi pa smo iz „zmage dobrega nad zlim“ prišli naravnost v Jugoslavijo. Zgodovino pišejo zmagovalci. To ni cinizem, temveč opis metode. Petinštirideset let smo poslušali eno samo resnico, uradno in revidirano, z natanko enim dovoljenim junakom in natanko enim dovoljenim zločincem. Vse ostalo je bila tišina, ki jo je bilo bolje ne motiti. Naj bom jasen, da me ne bo kdo namerno napačno razumel. Fašizem in nacizem sta bila industrializirano zlo brez olajševalnih okoliščin in nobena tehtnica tega ne spere. A dvajseto stoletje je poznalo še en totalitarizem, ki je skozi celotno stoletje pobil na milijone več ljudi, in resnica, ki je pri nas ne smeš izreči na glas, je preprosta. Zmagovalci leta 1945 na naših tleh so bili predstavniki prav tega drugega totalitarizma. Seštej 1+1. Če te „osvoboditev“ pripelje v enopartijsko državo, brez volitev, brez lastnine, brez svobodne misli, ali si res na strani zmagovalcev ali pa si samo na strani tistih, ki bodo pisali učbenike? Vem, kaj je najmočnejši ugovor, in ga ne bom skrival. Meriti zlo s številom trupel je samo po sebi past, ker vsako takšno seštevanje na koncu nekdo zlorabi za relativizacijo holokavsta. Prav zato ne trdim, da je vprašanje, „kdo je bil hujši“. Vprašanje je drugačno in za nas veliko bolj neprijetno: zakaj smo o polovici svojih mrtvih smeli žalovati, o drugi polovici pa ne? Naša vojna namreč ni bila le odpor proti okupatorju. Bila je hkrati revolucija in bratomor. Morija med brati, ki je bila v resnici spopad med svobodo misli in partijskim enoumjem. In ko se je dim polegel, je ena stran dobila spomenike, druga pa brezimne jame v Kočevskem rogu, ki jih desetletja nismo smeli niti omeniti. Narod, ki sme pokopati le polovico svojih pokojnih, ne zaceli ničesar. Samo tišino podeduje. In zdaj, hvala bogu, imamo muzej. Muzej slovenske osamosvojitve, ki so ga leta 2021 ustanovili, leta 2023 ukinili in leta 2026 spet postavili na noge. Naj takoj priznam nekaj, kar zveni kot herezija: žal bomo morali zgodovino napisati na novo. Vem, kako to zveni. Prepisovanje zgodovine je običajno obrt diktatorjev. A tokrat gre za ravno nasprotno. Gre za to, da prvič zapišemo tisto, kar je bilo petinštirideset let prepovedano; da po drugi svetovni vojni nismo pristali med zmagovalci, ampak v totalitarizmu, ki ga Evropa danes v svojih resolucijah brez sramu uvršča ob bok nacizmu. Gre za isti sistem iz istega pakta, katerega tanki so leta 1939 zapeljali tudi proti Fincem. In da smo se ga osvobodili natanko toliko let za Finci, kolikor je trajala ena sama dovoljena resnica. Oni so svobodo obdržali leta 1945, mi pa smo jo dobili šele leta 1991. Petinštirideset let zamude. To ni maščevanje. To je aritmetika. Muzej osamosvojitve ni spomenik eni stranki. Je spomenik dnevu, ko smo nehali biti republika in končno postali država. In tu je bistvo, dragi rojaki. Če tega nismo sposobni napisati, če si v lastnem muzeju ne upamo povedati te preproste, dokazljive zgodbe, potem se nismo nikoli zares osamosvojili. Potem smo zadnji, pozabljeni ostanek Jugoslavije. Edina realno preostala republika, ki je iz bratske skupnosti odnesla le novo ime in nove table ob cesti. Vse ostalo, glave, refleksi, strah pred lastno preteklostjo, je ostalo natanko tam, kjer je bilo. Finski predsednik Paasikivi je nekoč dejal, da je začetek vsake modrosti priznanje dejstev. Rovaniemi so Finci znova zgradili iz pepela in ob tem povedali vso resnico o ognju, tudi tisto neprijetno, ter postali resen, svoboden narod. Mi imamo zdaj prazne pisarne na Metelkovi in eno samo nalogo: zgodbo napisati do konca. Naredimo to. Sicer ostanemo zadnja še živa republika Jugoslavije. #Zgodovina #Svoboda #Kultura

Članek obravnava pomen ohranjanja slovenščine kot državnega jezika v luči 35-letne zgodovine, hkrati pa opozarja na izzive in spremembe, s katerimi se je jezik soočil v zadnjih desetletjih, celo v težkih pogojih poletne vročine, ob robu konference o jezikoslovju v Firencah. #slovenščina #jezikoslovje #zgodovina

Nocoj bo gost @JozeMozina osamosvojitelj Jelko Kacin; z osebno zgodbo, ki javnosti ni znana; z jasno opredelitvijo o dvoličnosti M. Kučana ter z domnevo o takratnih Kučanovih načrtih o reševanju Jugoslavije; z zavestjo, da čebinovanje in ločevanje ne vodita v prihodnost👉https://t.co/CKy5lYfgGh #Osamosvojitev #Zgodovina #Javnost