Search

🇳🇴Vedno si dopovedujemo, da je Norveška boljša od nas , ker je bogata z nafto. Motimo se. Bogata je zato, ker razmišlja drugače. In prav ta način razmišljanja je edino, kar nam v resnici manjka, da bi ji bili podobni. Naj razložim. Norveška je ena tistih držav, ki se na seznamih najbogatejših držav sveta venomer uvrščajo na sam vrh. A ko prideš sem, te ne prevzame denar. Prevzame te nekaj drugega. Prevzame te občutek, da je nekdo sedel in premislil vsak korak, ki ga narediš čez dan, in potem vse odvečne pobrisal. Ustavim se na bencinski črpalki. Ni zaslona s petnajstimi pod meniji. Ni kartice zvestobe. Ni vprašanja, ali želim vrečko, hrenovko in srečo v žrebu. Prisloniš kartico ali telefon k točilki in gorivo steče. Brez enega samega klika. Kot da bi se nekdo vprašal, kateri koraki so pri točenju goriva sploh potrebni, in vse ostale vrgel v smeti. Prideš v kamp. Ni recepcije, ni obrazcev, ni gospe, ki v zvezku išče tvojo rezervacijo. Prisloniš kartico, dobiš številko, vstopiš. Konec. Norvežani so obsedeni z uporabniško izkušnjo. Ne z lepoto, ne s statusom, ne s tem, da je videti drago. Obsedeni so s tem, da iz vsakega procesa odstranijo odvečen korak. Cel narod razmišlja kot oblikovalec uporabniške izkušnje , ki mu vsak nepotreben klik povzroča fizično bolečino. In prav zato so preklopili na elektriko pri avtomobilih. Ne zaradi planeta, ne zaradi Bruslja. Elektrika je preprosto zmagala test uporabniške izkušnje. Manj korakov, manj servisa, manj drame. Zato so januarja na vsej Norveškem prodali sedem novih bencinarjev. Sedem. Ne sedem tisoč. 97 odstotkov novih avtomobilov je električnih. Prevozil sem 2000 kilometrov njihovih cest in šele zdaj mi je nekaj postalo jasno. Najvišja omejitev na avtocesti je 110. Večinoma voziš 80, kje na res urejeni cesti morda 90. Prvi dan sem godrnjal kot pravi Slovenec. Kam se pa vsem tako mudi. Potem pa dojameš, da se nikamor ne mudi in da je prav to poanta. Norvežan je iz vožnje odstranil odvečen korak, ki mu doma rečemo adrenalin. Avto ni oder za dokazovanje, ampak orodje, ki te pripelje od točke A do točke B. Brez prehitevanj, brez trobljenja, brez tekmovanja, čigav je večji. Brez prehitevanj. Brez hupanja. Brez enega zastoja. In rezultat? Po podatkih Mednarodnega transportnega foruma ima Norveška že skoraj desetletje zapored najnižje število smrtnih žrtev na cesti na prebivalca med vsemi razvitimi državami. Ne zato, ker bi imeli boljše avte. Ampak ker so se odpovedali nepotrebni hitrosti prav tako, kot so se odpovedali nepotrebnemu kliku na črpalki. Manj korakov. Manj mrtvih. Ta obsedenost s preprostostjo se vidi celo v njihovih hišah. Norveška hiša se z naravo ne prepira. Ne postavi se na vrh hriba, da bi ga premagala. Uleže se vanj. Les, steklo, nizka streha, nič odvečnega. Hiša ni spomenik lastnikovemu egu, ampak del pokrajine. Kot da bi bila tam že prej kot lastnik. In tu pride tisto, kar bi si moral Slovenec prepisati v beležko. Na Norveškem imajo pravico, ki ji rečejo allemannsretten. Pravico vsakogar, da hodi po naravi, da prespi pod milim nebom, da postavi šotor, ne da bi ga kdo preganjal. Divji kamp tam ni prekršek. Je pravica. Pri nas te za isti šotor ob jezeru čaka inšpektor in kazen. Logika je butalska in preprosta. Državljanu ne zaupamo, zato ga kaznujemo, še preden sploh kaj naredi. In prav tu je paradoks, ki ga doma nikoli ne bomo razumeli. Norvežan za seboj ne pusti smeti. Ne zato, ker ga nekdo gleda. Ampak ker se v naravi počuti kot doma, doma pa ne razmetavaš smeti po dnevni sobi. Ko človeku naravo zaupaš, jo začne varovati. Ko ga za vsak korak kaznuješ, jo začne sovražiti. Mi smo prepričani, da red pomeni več pravil, več tabel, več prepovedi, več kazni. Norvežani so nas prehiteli z ravno obratno logiko. Manj korakov. Več zaupanja. In naenkrat vse deluje. #Norveška #UporabniškaIzkušnja #Preprostost

Na obljudenih plažah v Evropi so letos uvedena strožja pravila, vključno s prepovedjo kajenja, omejitvami pri postavljanju senčnikov in kaznimi za neprimerno oblačenje ter uriniranje v morju, kar je posledica prizadevanj za varovanje okolja in izboljšanje kakovosti bivanja domačinov. #plaže #turizem #dopusčenje

Albanski premier Edi Rama je pripravljen odšteti štiri milijone evrov za koncert Kanyeja Westa v Albaniji, kljub temu da je raper zaradi svojih protisemitističnih izjav prepovedan v več evropskih državah, kar je sprožilo proteste in kritike javnosti ter pozive po premierovem odstopu. #KanyeWest #protesti #Albanija

V Rusiji se zaradi pomanjkanja goriva, ki ga povzroča ukrajinske napade, krepi kriza, ki povzroča kaos na bencinskih črpalkah, vrste na črpalkah dosegajo neverjetne cene, in vladni ukrepi, kot je prepoved izvoza dizelskega goriva, ne uspejo omiliti družbenih napetosti ter vsakodnevnih izzivov prebivalcev. #PomanjkanjeGoriva #BencinskeČrpalke #GospodarskaKriza

Od danes velja za vse področje Slovenije velika požarna ogroženost zaradi dolgotrajnega suhega in vročega vremena, pomanjkanja padavin ter napovedi nadaljevanja tovrstnih razmer, kar vključuje stroge prepovedi požiganja, kurjenja in drugih aktivnosti, ki bi lahko povzročile požar. #požarnaOgroženost #suša #vreme

Tudi jaz bi živel tako kot Bernarda Jeklin. Problem je, ker meni to ni dano. Vse sem moral prigarati sam, s svojimi rokami. Nič levičarskih bonitet in privilegijev. Levičarsko življenje je za desničarja prepovedano. Da se s tem Bernarda hvali, pa je tudi ''normalno''. https://t.co/Qh42HudrHa #Življenje #Prihodnost #Politika

Uničiti lastno avtomobilsko industrijo in na široko odpreti vrata kitajskim električnim vozilom ni zelena politika, ampak naivnost. Električni avti so prihodnost. Moramo za to prepovedati bencinarje in dizle? NE! Za elektrifikacijo prometa danes še nismo pripravljeni (omrežja, https://t.co/2yo3Hku3OQ #električniavti #avtomobilskaindustrija #zelenaenergetika

🙏Zgodovino pišejo zmagovalci. Pošteni jo pišejo z vsemi ranami. Poglejte nas. Ustanovili smo muzej lastne osamosvojitve, ga po dveh letih ukinili, zdaj ga spet postavljamo, pol države pa je ogorčeno, da sploh obstaja. Noben normalen narod se ne sramuje dneva, ko je postal svoboden. Mi se. In to je pravzaprav vsa naša zgodovina v enem samem, žalostno smešnem stavku. Da bi ta stavek bolje razumel, sem se moral odpeljati na konec sveta. Ta teden sem prestopil arktični krog. Za turista je to počrkana črta na tleh in kažipot do Božička, zame pa najlažja meja, ki sem jo letos prešel. Tisto težjo namreč nosimo v glavi in prav do nje, kot narod, ne upamo stopiti. Kajti tu zgoraj, v Rovaniemiju, sredi mesta, ki so ga leta 1944 do tal požgali Nemci ob umiku, devetdeset odstotkov, ne Rusi in ne partizani, ampak njihovi lastni dojučerajšnji zavezniki, sem doživel kulturni šok. Ne zaradi mraza. Zaradi naroda, ki svojo drugo svetovno vojno pove z vsemi ranami, ne pa kot risanko o enem junaku in enem zlobcu. Ne morejo. Njihova zgodba tega preprosto ne dopušča. Leta 1939 jih ni napadel Hitler, ampak Stalin. V zimski vojni so pod sovjetsko pestjo izgubljali ozemlje in ljudi. Da bi ga dobili nazaj, so se za silo povezali z Nemci. Na koncu pa so se morali z istimi Nemci vojskovati, ker je tako terjal Kremelj, ki je hotel trupla in ujetnike kot dokaz lojalnosti. Majhen narod, ujet med dva totalitarizma, prisiljen plesati z obema hudičema, da je sploh preživel. In veste, kaj je pri tej zgodbi najbolj bridko? Ta narod je iz nje izšel svoboden. Mi pa smo iz „zmage dobrega nad zlim“ prišli naravnost v Jugoslavijo. Zgodovino pišejo zmagovalci. To ni cinizem, temveč opis metode. Petinštirideset let smo poslušali eno samo resnico, uradno in revidirano, z natanko enim dovoljenim junakom in natanko enim dovoljenim zločincem. Vse ostalo je bila tišina, ki jo je bilo bolje ne motiti. Naj bom jasen, da me ne bo kdo namerno napačno razumel. Fašizem in nacizem sta bila industrializirano zlo brez olajševalnih okoliščin in nobena tehtnica tega ne spere. A dvajseto stoletje je poznalo še en totalitarizem, ki je skozi celotno stoletje pobil na milijone več ljudi, in resnica, ki je pri nas ne smeš izreči na glas, je preprosta. Zmagovalci leta 1945 na naših tleh so bili predstavniki prav tega drugega totalitarizma. Seštej 1+1. Če te „osvoboditev“ pripelje v enopartijsko državo, brez volitev, brez lastnine, brez svobodne misli, ali si res na strani zmagovalcev ali pa si samo na strani tistih, ki bodo pisali učbenike? Vem, kaj je najmočnejši ugovor, in ga ne bom skrival. Meriti zlo s številom trupel je samo po sebi past, ker vsako takšno seštevanje na koncu nekdo zlorabi za relativizacijo holokavsta. Prav zato ne trdim, da je vprašanje, „kdo je bil hujši“. Vprašanje je drugačno in za nas veliko bolj neprijetno: zakaj smo o polovici svojih mrtvih smeli žalovati, o drugi polovici pa ne? Naša vojna namreč ni bila le odpor proti okupatorju. Bila je hkrati revolucija in bratomor. Morija med brati, ki je bila v resnici spopad med svobodo misli in partijskim enoumjem. In ko se je dim polegel, je ena stran dobila spomenike, druga pa brezimne jame v Kočevskem rogu, ki jih desetletja nismo smeli niti omeniti. Narod, ki sme pokopati le polovico svojih pokojnih, ne zaceli ničesar. Samo tišino podeduje. In zdaj, hvala bogu, imamo muzej. Muzej slovenske osamosvojitve, ki so ga leta 2021 ustanovili, leta 2023 ukinili in leta 2026 spet postavili na noge. Naj takoj priznam nekaj, kar zveni kot herezija: žal bomo morali zgodovino napisati na novo. Vem, kako to zveni. Prepisovanje zgodovine je običajno obrt diktatorjev. A tokrat gre za ravno nasprotno. Gre za to, da prvič zapišemo tisto, kar je bilo petinštirideset let prepovedano; da po drugi svetovni vojni nismo pristali med zmagovalci, ampak v totalitarizmu, ki ga Evropa danes v svojih resolucijah brez sramu uvršča ob bok nacizmu. Gre za isti sistem iz istega pakta, katerega tanki so leta 1939 zapeljali tudi proti Fincem. In da smo se ga osvobodili natanko toliko let za Finci, kolikor je trajala ena sama dovoljena resnica. Oni so svobodo obdržali leta 1945, mi pa smo jo dobili šele leta 1991. Petinštirideset let zamude. To ni maščevanje. To je aritmetika. Muzej osamosvojitve ni spomenik eni stranki. Je spomenik dnevu, ko smo nehali biti republika in končno postali država. In tu je bistvo, dragi rojaki. Če tega nismo sposobni napisati, če si v lastnem muzeju ne upamo povedati te preproste, dokazljive zgodbe, potem se nismo nikoli zares osamosvojili. Potem smo zadnji, pozabljeni ostanek Jugoslavije. Edina realno preostala republika, ki je iz bratske skupnosti odnesla le novo ime in nove table ob cesti. Vse ostalo, glave, refleksi, strah pred lastno preteklostjo, je ostalo natanko tam, kjer je bilo. Finski predsednik Paasikivi je nekoč dejal, da je začetek vsake modrosti priznanje dejstev. Rovaniemi so Finci znova zgradili iz pepela in ob tem povedali vso resnico o ognju, tudi tisto neprijetno, ter postali resen, svoboden narod. Mi imamo zdaj prazne pisarne na Metelkovi in eno samo nalogo: zgodbo napisati do konca. Naredimo to. Sicer ostanemo zadnja še živa republika Jugoslavije. #Zgodovina #Svoboda #Kultura

Kljub petletni prepovedi prodaje plastičnih izdelkov za enkratno uporabo v Evropski uniji trgovci še vedno ponujajo te izdelke potrošnikom, se sklicujejo na zakonsko luknjo, ki jim dovoljuje neomejeno prodajo starih zalog, kar po mnenju okoljevarstvenikov predstavlja zlorabo sistema, kar daje pobudo za nujno ukrepanje. #PlastičniOdpadki #EnkratnaUporaba #Okoljevarstvo

Kanadska plavalka Summer McIntosh je na domačem prvenstvu v Montrealu s časom 2:01,81 sekunde na 200 m delfin podrla najstarejši ženski svetovni rekord, ki ga je leta 2009 postavila Kitajka Liu Zige, in tako postala trinajsta rekordarka iz obdobja po prepovedi supertehnoloških kopalk. #SummerMcIntosh #Plavanje #Rekord