Článok sa zaoberá miestami v Európe, kde si môžete vychutnať pohľad na kvitnúce levanduľové polia, pričom zdôrazňuje aj fascinujúci svet hadov a ich pozoruhodné fyzické vlastnosti. #kače #narava #štetja
🇸🇮 Petintrideset let. Pred petintridesetimi leti je bilo vse jasno v šestih besedah. Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo. Nocoj smo na istem trgu pokazali, kako težko je tej jasnosti slediti. Te besede je decembra 1990, po plebiscitu, z nasmehom izrekel Jože Pučnik. Šest besed, v katerih je bilo vse. Pot do svobode se je takrat šele začenjala, a smer je bila znana. Konec junija 1991 je na Trgu republike, na istem trgu kot nocoj, prvič zaplapolala slovenska zastava. Nocojšnja proslava je bila v jedru poklon prav temu duhu. Nostalgičen pogled nazaj v čas, ko se je dvomilijonski narod sredi Evrope za trenutek postavil z ramo ob rami in povedal svoje. Brez barv, brez taborov, brez večnega slovenskega štetja, kdo je čigav. Pomembna je bila tudi simbolika. In nocoj je ni manjkalo, a prave vrste. Take, ki povezuje v različnosti. Domoljubna, pisana, raznolika. Na odru smo videli Slovenijo, kakršna v resnici je. Različni smo, po barvi kože, po veri, po politični barvi, pa vendar vsi Slovenci. In prav v to različnost bi morali gledati kot v svojo prihodnost, ne kot v svoj problem. In če sem pošten, je bilo prav to tudi sporočilo nocojšnjega dne. Najmočneje je odmevalo iz Janševega nagovora. Ne delitev, ampak sodelovanje. Manj izključevanja, več dialoga. Manj ozkih interesov, več Slovenije. Roka, ponujena vsem, tudi drugi strani. Obe pljučni krili naroda, da bo ta sploh lahko zadihal v prihodnost. Tudi predsednica je govorila o spravi in enotnosti. Lepe besede. Le da se most, ki ga gradiš, nekje na sredini sesuje, če v isti sapi posebno poglavje nameniš javnim medijem in dezinformacijam. To ni bil večer za dnevno politiko. Bil je večer, ko bi se morali za hip dvigniti nadnjo. In morda je največja ironija večera prav tu. Janša je roko ponudil politični levici, tisti, ki še vedno nosi dediščino nekdanje države. Pa vendar je bil ravno Milan Kučan, mož iste kontinuitete, tisti, ki je pred petintridesetimi leti na tem istem trgu svoj govor sklenil z besedami: Nocoj so dovoljene sanje. Jutri je nov dan. Pučnika danes radi imenujemo oče slovenske pomladi. In prav ta pomlad je tisto, kar nam najbolj manjka. Ne stranka, ne opcija. Tisto redko stanje duha, ko narod za hip neha šteti, kaj nas ločuje, in začne gledati, kaj nas dela za en sam narod. Mogoče je ne potrebujemo le obujati na proslavah. Mogoče jo potrebujemo znova. Morda so sanje, ki so dovoljene nocoj, prav te. Da bi obe pljučni krili naroda končno zadihali z istim zrakom. #Slovenija #Enotnost #Svoboda
