Search

Ο ΠΑΟΚ και η Παρτίζαν θα συμμετάσχουν στο φετινό τουρνουά «Παύλος Γιαννακόπουλος», μαζί με τον οικοδεσπότη Παναθηναϊκό, σύμφωνα με την «Meridian Sport». Η διοργάνωση θα διεξαχθεί 18 - 20 Σεπτεμβρίου, ενώ απομένει να ανακοινωθεί η τέταρτη ομάδα. #paobc #paokbc #partizan https://t.co/BUjZxschSS #PAOK #Partizan #basketball

🙏Zgodovino pišejo zmagovalci. Pošteni jo pišejo z vsemi ranami. Poglejte nas. Ustanovili smo muzej lastne osamosvojitve, ga po dveh letih ukinili, zdaj ga spet postavljamo, pol države pa je ogorčeno, da sploh obstaja. Noben normalen narod se ne sramuje dneva, ko je postal svoboden. Mi se. In to je pravzaprav vsa naša zgodovina v enem samem, žalostno smešnem stavku. Da bi ta stavek bolje razumel, sem se moral odpeljati na konec sveta. Ta teden sem prestopil arktični krog. Za turista je to počrkana črta na tleh in kažipot do Božička, zame pa najlažja meja, ki sem jo letos prešel. Tisto težjo namreč nosimo v glavi in prav do nje, kot narod, ne upamo stopiti. Kajti tu zgoraj, v Rovaniemiju, sredi mesta, ki so ga leta 1944 do tal požgali Nemci ob umiku, devetdeset odstotkov, ne Rusi in ne partizani, ampak njihovi lastni dojučerajšnji zavezniki, sem doživel kulturni šok. Ne zaradi mraza. Zaradi naroda, ki svojo drugo svetovno vojno pove z vsemi ranami, ne pa kot risanko o enem junaku in enem zlobcu. Ne morejo. Njihova zgodba tega preprosto ne dopušča. Leta 1939 jih ni napadel Hitler, ampak Stalin. V zimski vojni so pod sovjetsko pestjo izgubljali ozemlje in ljudi. Da bi ga dobili nazaj, so se za silo povezali z Nemci. Na koncu pa so se morali z istimi Nemci vojskovati, ker je tako terjal Kremelj, ki je hotel trupla in ujetnike kot dokaz lojalnosti. Majhen narod, ujet med dva totalitarizma, prisiljen plesati z obema hudičema, da je sploh preživel. In veste, kaj je pri tej zgodbi najbolj bridko? Ta narod je iz nje izšel svoboden. Mi pa smo iz „zmage dobrega nad zlim“ prišli naravnost v Jugoslavijo. Zgodovino pišejo zmagovalci. To ni cinizem, temveč opis metode. Petinštirideset let smo poslušali eno samo resnico, uradno in revidirano, z natanko enim dovoljenim junakom in natanko enim dovoljenim zločincem. Vse ostalo je bila tišina, ki jo je bilo bolje ne motiti. Naj bom jasen, da me ne bo kdo namerno napačno razumel. Fašizem in nacizem sta bila industrializirano zlo brez olajševalnih okoliščin in nobena tehtnica tega ne spere. A dvajseto stoletje je poznalo še en totalitarizem, ki je skozi celotno stoletje pobil na milijone več ljudi, in resnica, ki je pri nas ne smeš izreči na glas, je preprosta. Zmagovalci leta 1945 na naših tleh so bili predstavniki prav tega drugega totalitarizma. Seštej 1+1. Če te „osvoboditev“ pripelje v enopartijsko državo, brez volitev, brez lastnine, brez svobodne misli, ali si res na strani zmagovalcev ali pa si samo na strani tistih, ki bodo pisali učbenike? Vem, kaj je najmočnejši ugovor, in ga ne bom skrival. Meriti zlo s številom trupel je samo po sebi past, ker vsako takšno seštevanje na koncu nekdo zlorabi za relativizacijo holokavsta. Prav zato ne trdim, da je vprašanje, „kdo je bil hujši“. Vprašanje je drugačno in za nas veliko bolj neprijetno: zakaj smo o polovici svojih mrtvih smeli žalovati, o drugi polovici pa ne? Naša vojna namreč ni bila le odpor proti okupatorju. Bila je hkrati revolucija in bratomor. Morija med brati, ki je bila v resnici spopad med svobodo misli in partijskim enoumjem. In ko se je dim polegel, je ena stran dobila spomenike, druga pa brezimne jame v Kočevskem rogu, ki jih desetletja nismo smeli niti omeniti. Narod, ki sme pokopati le polovico svojih pokojnih, ne zaceli ničesar. Samo tišino podeduje. In zdaj, hvala bogu, imamo muzej. Muzej slovenske osamosvojitve, ki so ga leta 2021 ustanovili, leta 2023 ukinili in leta 2026 spet postavili na noge. Naj takoj priznam nekaj, kar zveni kot herezija: žal bomo morali zgodovino napisati na novo. Vem, kako to zveni. Prepisovanje zgodovine je običajno obrt diktatorjev. A tokrat gre za ravno nasprotno. Gre za to, da prvič zapišemo tisto, kar je bilo petinštirideset let prepovedano; da po drugi svetovni vojni nismo pristali med zmagovalci, ampak v totalitarizmu, ki ga Evropa danes v svojih resolucijah brez sramu uvršča ob bok nacizmu. Gre za isti sistem iz istega pakta, katerega tanki so leta 1939 zapeljali tudi proti Fincem. In da smo se ga osvobodili natanko toliko let za Finci, kolikor je trajala ena sama dovoljena resnica. Oni so svobodo obdržali leta 1945, mi pa smo jo dobili šele leta 1991. Petinštirideset let zamude. To ni maščevanje. To je aritmetika. Muzej osamosvojitve ni spomenik eni stranki. Je spomenik dnevu, ko smo nehali biti republika in končno postali država. In tu je bistvo, dragi rojaki. Če tega nismo sposobni napisati, če si v lastnem muzeju ne upamo povedati te preproste, dokazljive zgodbe, potem se nismo nikoli zares osamosvojili. Potem smo zadnji, pozabljeni ostanek Jugoslavije. Edina realno preostala republika, ki je iz bratske skupnosti odnesla le novo ime in nove table ob cesti. Vse ostalo, glave, refleksi, strah pred lastno preteklostjo, je ostalo natanko tam, kjer je bilo. Finski predsednik Paasikivi je nekoč dejal, da je začetek vsake modrosti priznanje dejstev. Rovaniemi so Finci znova zgradili iz pepela in ob tem povedali vso resnico o ognju, tudi tisto neprijetno, ter postali resen, svoboden narod. Mi imamo zdaj prazne pisarne na Metelkovi in eno samo nalogo: zgodbo napisati do konca. Naredimo to. Sicer ostanemo zadnja še živa republika Jugoslavije. #Zgodovina #Svoboda #Kultura

Polen a Ukrajina se snaží deeskalovat spor o historickou činnost ukrajinského partizánského oddílu UPA z druhé světové války, který vyvolal v Polsku pobouření, a ministr zahraničí obou zemí dohodli na klíčových prvcích, jako je pravda, respekt a vzpomínka na oběti, jež mají posílit bilaterální vztahy. #Polen #Ukraine #ZweiterWeltkrieg

Trener Marko Jovanović, nekadašnji nogometaš Partizana, brutalno je pretučen od strane trojice huligana nakon što im je objasnio da nije mogao donijeti dresove koje su tražili jer se brine za svoju teško bolesnu sestru, a klub Partizan traži hitnu reakciju države i zaštitu svojih zaposlenika nakon ovog incidenta. #MarkoJovanović #Partizan #Beograd

Povjesničar Josip Mihaljević u podcastu Povijesni dijalozi analizira promjene u taktikama jugoslavenskih komunista nakon 1941. godine, ističući njihovu strategiju šutnje o nacistima te važnost partizanskog pokreta kao antifašističke borbe i komunističke revolucije koja je omogućila preuzimanje vlasti u Jugoslaviji. #komunizam #Jugoslavija #PovijesniDijalozi

✮ Vojna za vrh droga! Petintrideset let imamo svojo državo. In še vedno se na njen rojstni dan prepiramo o tem, kaj sme viseti na vrhu droga. V sredo bo na Trgu republike osrednja proslava ob 35. obletnici samostojnosti. Borci za vrednote NOB in TIGR Primorske ne bodo prišli, ker njihova zvezda na praporu po novem protokolu ni dobrodošla. Organizatorji odgovarjajo, da so dobrodošli prav vsi, "ki jim je Slovenija intimna opcija", in da imajo težavo le tisti, ki vabilo berejo preveč "črkobralsko". Skratka: preživeli smo vojno, hiperinflacijo, štiri Janševe vlade in enega Goloba, ne preživimo pa konice na drogu. Pa povejmo naravnost, ker je treba. Partizanski boj proti fašizmu si zasluži spoštovanje brez zadržkov. Ljudje so se borili in umirali proti okupatorju, zato da danes sploh govorimo slovensko in da imamo o čem pisati kolumne. To ni levo ali desno. To je preprosto resnica in dolg, ki ga ne odplačaš s frazo. Težava je drugje. Rdeča peterokraka ni samo simbol upora. Je tudi simbol tistega, kar je prišlo med uporom in po njem. Revolucija. In revolucija nam po vojni ni prinesla demokracije. Prinesla nam je enopartijski sistem, povojne jame, Goli otok in pol stoletja brez svobodnih volitev. Najprej smo se borili za svobodo, potem pa so jo isti ljudje pod isto zvezdo za pol stoletja zaklenili v predal. Dve zgodbi, en simbol. In v tem je ves zaplet. In zdaj k drobcu, ki ga ta teden z odra ne bo izrekel nihče. Pod isto rdečo peterokrako, ki naj bi po mnenju nekaterih "sodila" na proslavo, je junija 1991 na Slovenijo pridrla Jugoslovanska ljudska armada. Tanki proti Brniku. Letala nad Medvedjekom. Vojaki, ki so streljali na naše branilce in na tuje šoferje tovornjakov. Vse to pod zvezdo. Ne pod kljukastim križem, pod rdečo zvezdo. In prav v tem tiči vsa zagata: ista zvezda je leta 1943 sedela na partizanski kapi in leta 1991 na pokrovu tanka, ki je pripeljal po nas. Možem iz leta 1943 se gre klanjati. Simbol pa ni nedolžen, ker se je čez pol stoletja vrnil na gosenicah. Zato je nekaj globoko butalskega v tem, da bi na proslavi, kjer slavimo ravno to, da smo se te vojske in te države otresli, vihral prav tisti simbol, pod katerim nas je napadla. To je približno tako, kot bi na zabavi ob ločitvi ponosno izobesil poročno fotografijo. Ali pa, če bi na proslavi zmage nad fašizmom iz 2. svetovne vojne na vrhu drogov bleščale svastike. Simboli bivše države - tudi Jugoslovanska zastave, bi morali biti prepovedani na vseh prireditvah. Torej smo se leta 1991 od Jugoslavije odcepili fizično?! Vprašanje, ki si ga petintrideset let kasneje ne upamo postaviti na glas, je drugo: ali smo se kdaj odcepili tudi od ideologije? Ali pa smo se samo preoblekli. Iz komunistov v demokrate, zvezdo pa smo za vsak primer spravili v omaro. Tako kot bombon bajadera. Ovoj je nov, vsebina je ista, čar pa je nekje izpuhtel. Naj ne bo pomote. Tudi vlada, ki na rojstni dan države nekoga “vrže” z dvorišča, ne združuje. Praznik, ki izloča, ni praznik naroda. Je obračun. Iz proslave narediti bojišče simbolov je sam po sebi poraz, ne glede na to, kdo drži škarje. Bivši premier je potezo razglasil za "zgodovinski vandalizem". Morda. Ampak zgodovinski vandalizem je tudi to, da pol stoletja totalitarizma spakiramo v lepo rdečo zvezdico in se delamo, da je bila samo nedolžna broška. Simbolika je pomembna. Na proslavah še posebej. Komunizem je pa še kako živ v epigenetiki naroda. Sistem, ki nas je okužil z virusom povprečnosti in jugonostalgije - ne pomaga pri napredku. Ampak nas vleče nazaj. In tu smo. Petintrideset let kasneje. Zamenjali smo zastavo. Zamenjali smo grb. V glavah pa nismo zamenjali skoraj ničesar. Še vedno mahamo s parolami iz nekih drugih časov in jih imamo za ustavno kategorijo. Od Jugoslavije smo se osamosvojili. Od sebe pa očitno še ne. #Slovenija #Samostojnost #Zgodovina

Musarjeva zahteva petokrako zvezdo na proslavi ob Dnevu državnosti. Pod petokrako je zaradi mučenja, izčrpanosti, bolezni na Golem otoku umrlo okoli 1000 ljudi. Veliko je bilo nekdanjih partizanov, ki so imeli "narobe" mnenje. Zvezda je simbol tega zločina. https://t.co/8qh4JQIcLE #DanDržavnosti #Petokraka #Zločin

Un nou val de recrutare forțată în armata rusă vizează în special persoanele cu datorii mari și foștii deținuți, care sunt intimidate și obligate să semneze contracte, conform raportului mișcării partizane Ateș, care subliniază legătura acestei campanii cu pierderile semnificative suferite de Rusia în conflictul din Ucraina. #recrutare #Rusie #Ateș

Kolumbijas prezidenta vēlēšanās uzvarējis Trampa atbalstītais kandidāts Abelardo de la Esprjelja, izraisot vardarbīgus protestus, kamēr opozīcijas pretendents Ivans Sepeda nav skaidri atzinis zaudējumu, un jaunais prezidents solījis karot pret narkotiku tirdzniecību un partizānu grupējumiem. #Kolumbija #vēlēšanas #vardarbība

Hrvatska 22. lipnja obilježava Dan antifašističke borbe u čast osnivačima Prvog sisačkog partizanskog odreda, koji je 1941. godine pokrenuo antifašističku borbu protiv fašizma i nacizma te time oblikovao povijest Hrvatske. #DanAntifašističkeBorbe #PrviSisačkiPartizanskiOdred #Antifašizam

Κοιτούσα λίγο βιντεάκια από τότε και συνειδητοποίησα κάτι που το λέω καιρό τώρα. Season: 2009-2010 (Μετά από ευρωπαϊκό) Κανονική περίοδο Pao vs PRO 74-66 (7.500) PAO vs Real 67-76 (15.200) PAO vs Armani 80-68 (4.850) PAO vs EWE 96-63 (4.600) PAO vs KHI 101-66 (10.000) ΜΟ εισιτηρίων: 8.430 Φάση 16 Pao vs Partizan 59-64 ( 11.244) Pao vs Barcelona 67-70 ( 13.772) Pao vs Marousi 82-79 (8.163) ΜΟ εισιτηρίων: 11.059. Ο Ζοτς θα ζήσει το ΟΑΚΑ όπως δεν το έχει ξανά ζήσει ποτέ στην ζωή του. Και δεν λέω ένα παιχνίδι. Αυτό που έχει να γίνει από την πρώτη προπόνηση και για κάθε παιχνίδι δεν θα έχει προηγούμενο. Τυχεροί που έχουμε διαρκείας. Από το πρωί μιλάω με φίλους κυρίως από επαρχία που έχουν χρόνια να έρθουν γήπεδο και όλοι ψάχνουν ένα τρόπο να έρθουν στο ΟΑΚΑ του χρόνου. Να έρθουν στην πρώτη προπόνηση. Θα ζήσουμε μεγάλες στιγμές! #paobc #Basketball #PAO #OAKA

Όταν ο Ζέλικο ήταν προπονητής στην Παρτίζαν και μιλούσε σαν να ήταν... προπονητής του Παναθηναϊκού! It was meant to be! #Paobc https://t.co/6ODZqKij66 #basketball #coaching #Partizan

Je rekel, da ima na Žalah "prostor za svoje ljudi". Rekel je tudi, "da te poboje tak i' tak obsoja, ampak ne morejo iti skupaj s partizani na isto pokopališče"... - Torej pobiti SLOVENCI nimajo prostora na pokopališčih ? - Pobijali so partizani ! #MARŠ https://t.co/rndphdeG1Y #Slovenija #Partizani #Pokol

Polijas prezidents Karols Navrockis atņēmis Ukrainas prezidentam Volodimiram Zelenskim Polijas Baltā Ērgļa ordeni saistībā ar Zelenska lēmumu godināt Otrā pasaules kara ukraiņu partizānu vienību, kas ir saistīta ar poļu civiliedzīvotāju slaktiņu, izsaucot kritiku no Ukrainas ārlietu ministra Andrija Sibiha. #Polija #Ukraina #VolīnijasSlaktiņš

🤯 Noro, nenavadno in bizarno. Ko zjutraj pospremim otroka v Osnovno šolo Dob pri Domžalah, me pri samem vhodu pričaka marmornata plošča: posvečena je predvojnemu komunistu Martinu Koželju, v čigar hiši naj bi delovala prva partijska celica in kjer se je sestajal celo Tone Tomšič. Spodaj drobni tisk razkriva: ob 40-letnici Komunistične partije Slovenije. Se pravi iz leta 1977. Petintrideset let po osamosvojitvi 🇸🇮 naše otroke vsako jutro pozdravlja relikvija ideologije, ki je državo za pol stoletja zaklenila v eno samo barvo. Gre za slavljenje in spomenik ideologije na pročelju izobraževalne ustanove. Ideologiji, ki je v 20. stoletju po vsem svetu za seboj pustila daleč največ žrtev in s katero bi morali že zdavnaj zgodovinsko razčistiti. Naj bom jasen. Nimam nič proti partizanom in partizanskemu boju – ravno obratno. Iskreni borci, ki so dejansko padli za svobodo, so največja žrtev te zgodbe. Najprej so umirali v vojni, danes pa služijo kot ideološki ščit revoluciji, ki se skriva za njihovim hrbtom. Ostro pa nasprotujem tej revoluciji, ki si je njihov boj prisvojila, se po vojni maščevala in resnico zavila v celofan propagande. Skratka, nasprotujem zlorabi partizanskega boja za nenehne delitve naroda. To dvoje namreč ni isto. A v slovenski realnosti očitno ostaja isto, saj se eno že desetletja pridno skriva za drugim. In ravno v tem je srž problema. Narodna zavest je še danes nalomljena, saj so se vanjo pol stoletja vžigale ideje, ki nas pri vsakem koraku v prihodnost še vedno vlečejo nazaj. Zgodovinske plošče in preživete koncepte menjamo počasneje kot dotrajano pohištvo, ki si ga nihče ne upa zavreči. Pa bi bil že skrajni čas. Vsaj s šolskih pročelij. Slika je nastala danes – petintrideset let po nastanku demokratične Slovenije. Retweet - če se ti tole zdi BIZARNO, všeček, če meniš, da se mora tabla odstraniti. #Slovenija #Zgodovina #Ideologija