Search

Vsoboto, 11. septembra, v Vili Tartini v Strunjanu žena predsednika vlade Urška Bačovnik Janša prireja velik dobrodelni dogodek, na katerem se bo zbrala slovenska politična, gospodarska in tudi kulturna elita. Urška Bačovnik Janša je namreč predsednica dobrodelne ustanove Vrtnica, ki ima sicer sedež na Trstenjakovi ulici v Ljubljani, prav tam kot stranka SDS. Vstopnice na dobrodelni dogodek žene predsednika vlade so hitro pošle, povabljeni – med njimi gre predvsem za gospodarstvenice in gospodarstvenike ter njihove partnerje – pa bodo seveda prispevali tudi donacije za delovanje dobrodelne fundacije žene aktualnega predsednika vlade Janeza Janše. Brez dvoma gre za dogodek, ki simbolično sporoča, da je prevzem oblasti v Sloveniji zaključen, nenazadnje tudi s tem, da Urška Bačovnik Janša ta dobrodelni sprejem organizira ravno v Vili Tartini in to ravno leto dni po tem, ko se je v tej vili zaključilo poročno slavje nekdanjega predsednika vlade Roberta Goloba in njegove žene Tine Gaber Golob. Simbolika bi bila težko bolj očitna. #dobrodelnost #Slovenija #politika

Rusijos televizijos kanalas „2x2“, siekdamas išvengti cenzūros, pakeitė populiaraus animacinio serialo apie Kempiniuką Plačiakelnį seriją, pašalindamas vaivorykštės simbolį, kas sukėlė daug diskusijų dėl šalyje griežtų įstatymų prieš LGBT simboliką. #KempiniukasPlačiakelnis #Rusija #cenzūra

🇸🇮 Petintrideset let. Pred petintridesetimi leti je bilo vse jasno v šestih besedah. Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo. Nocoj smo na istem trgu pokazali, kako težko je tej jasnosti slediti. Te besede je decembra 1990, po plebiscitu, z nasmehom izrekel Jože Pučnik. Šest besed, v katerih je bilo vse. Pot do svobode se je takrat šele začenjala, a smer je bila znana. Konec junija 1991 je na Trgu republike, na istem trgu kot nocoj, prvič zaplapolala slovenska zastava. Nocojšnja proslava je bila v jedru poklon prav temu duhu. Nostalgičen pogled nazaj v čas, ko se je dvomilijonski narod sredi Evrope za trenutek postavil z ramo ob rami in povedal svoje. Brez barv, brez taborov, brez večnega slovenskega štetja, kdo je čigav. Pomembna je bila tudi simbolika. In nocoj je ni manjkalo, a prave vrste. Take, ki povezuje v različnosti. Domoljubna, pisana, raznolika. Na odru smo videli Slovenijo, kakršna v resnici je. Različni smo, po barvi kože, po veri, po politični barvi, pa vendar vsi Slovenci. In prav v to različnost bi morali gledati kot v svojo prihodnost, ne kot v svoj problem. In če sem pošten, je bilo prav to tudi sporočilo nocojšnjega dne. Najmočneje je odmevalo iz Janševega nagovora. Ne delitev, ampak sodelovanje. Manj izključevanja, več dialoga. Manj ozkih interesov, več Slovenije. Roka, ponujena vsem, tudi drugi strani. Obe pljučni krili naroda, da bo ta sploh lahko zadihal v prihodnost. Tudi predsednica je govorila o spravi in enotnosti. Lepe besede. Le da se most, ki ga gradiš, nekje na sredini sesuje, če v isti sapi posebno poglavje nameniš javnim medijem in dezinformacijam. To ni bil večer za dnevno politiko. Bil je večer, ko bi se morali za hip dvigniti nadnjo. In morda je največja ironija večera prav tu. Janša je roko ponudil politični levici, tisti, ki še vedno nosi dediščino nekdanje države. Pa vendar je bil ravno Milan Kučan, mož iste kontinuitete, tisti, ki je pred petintridesetimi leti na tem istem trgu svoj govor sklenil z besedami: Nocoj so dovoljene sanje. Jutri je nov dan. Pučnika danes radi imenujemo oče slovenske pomladi. In prav ta pomlad je tisto, kar nam najbolj manjka. Ne stranka, ne opcija. Tisto redko stanje duha, ko narod za hip neha šteti, kaj nas ločuje, in začne gledati, kaj nas dela za en sam narod. Mogoče je ne potrebujemo le obujati na proslavah. Mogoče jo potrebujemo znova. Morda so sanje, ki so dovoljene nocoj, prav te. Da bi obe pljučni krili naroda končno zadihali z istim zrakom. #Slovenija #Enotnost #Svoboda

članak posvećen Luka Modriću i njegovom impresivnom putu kroz 20 godina međunarodne karijere s hrvatskom reprezentacijom, pri čemu se ističu važni trenuci, uspjesi i simbolika njegovog doprinosa kao vođe i igrača koji je kročio od prve utakmice u Baselu do povijesnih postignuća za malu zemlju s velikim nogometnim srcem. #LukaModrić #hrvatskanogometnareprezentacija #svjetskoprvenstvo2026

✮ Vojna za vrh droga! Petintrideset let imamo svojo državo. In še vedno se na njen rojstni dan prepiramo o tem, kaj sme viseti na vrhu droga. V sredo bo na Trgu republike osrednja proslava ob 35. obletnici samostojnosti. Borci za vrednote NOB in TIGR Primorske ne bodo prišli, ker njihova zvezda na praporu po novem protokolu ni dobrodošla. Organizatorji odgovarjajo, da so dobrodošli prav vsi, "ki jim je Slovenija intimna opcija", in da imajo težavo le tisti, ki vabilo berejo preveč "črkobralsko". Skratka: preživeli smo vojno, hiperinflacijo, štiri Janševe vlade in enega Goloba, ne preživimo pa konice na drogu. Pa povejmo naravnost, ker je treba. Partizanski boj proti fašizmu si zasluži spoštovanje brez zadržkov. Ljudje so se borili in umirali proti okupatorju, zato da danes sploh govorimo slovensko in da imamo o čem pisati kolumne. To ni levo ali desno. To je preprosto resnica in dolg, ki ga ne odplačaš s frazo. Težava je drugje. Rdeča peterokraka ni samo simbol upora. Je tudi simbol tistega, kar je prišlo med uporom in po njem. Revolucija. In revolucija nam po vojni ni prinesla demokracije. Prinesla nam je enopartijski sistem, povojne jame, Goli otok in pol stoletja brez svobodnih volitev. Najprej smo se borili za svobodo, potem pa so jo isti ljudje pod isto zvezdo za pol stoletja zaklenili v predal. Dve zgodbi, en simbol. In v tem je ves zaplet. In zdaj k drobcu, ki ga ta teden z odra ne bo izrekel nihče. Pod isto rdečo peterokrako, ki naj bi po mnenju nekaterih "sodila" na proslavo, je junija 1991 na Slovenijo pridrla Jugoslovanska ljudska armada. Tanki proti Brniku. Letala nad Medvedjekom. Vojaki, ki so streljali na naše branilce in na tuje šoferje tovornjakov. Vse to pod zvezdo. Ne pod kljukastim križem, pod rdečo zvezdo. In prav v tem tiči vsa zagata: ista zvezda je leta 1943 sedela na partizanski kapi in leta 1991 na pokrovu tanka, ki je pripeljal po nas. Možem iz leta 1943 se gre klanjati. Simbol pa ni nedolžen, ker se je čez pol stoletja vrnil na gosenicah. Zato je nekaj globoko butalskega v tem, da bi na proslavi, kjer slavimo ravno to, da smo se te vojske in te države otresli, vihral prav tisti simbol, pod katerim nas je napadla. To je približno tako, kot bi na zabavi ob ločitvi ponosno izobesil poročno fotografijo. Ali pa, če bi na proslavi zmage nad fašizmom iz 2. svetovne vojne na vrhu drogov bleščale svastike. Simboli bivše države - tudi Jugoslovanska zastave, bi morali biti prepovedani na vseh prireditvah. Torej smo se leta 1991 od Jugoslavije odcepili fizično?! Vprašanje, ki si ga petintrideset let kasneje ne upamo postaviti na glas, je drugo: ali smo se kdaj odcepili tudi od ideologije? Ali pa smo se samo preoblekli. Iz komunistov v demokrate, zvezdo pa smo za vsak primer spravili v omaro. Tako kot bombon bajadera. Ovoj je nov, vsebina je ista, čar pa je nekje izpuhtel. Naj ne bo pomote. Tudi vlada, ki na rojstni dan države nekoga “vrže” z dvorišča, ne združuje. Praznik, ki izloča, ni praznik naroda. Je obračun. Iz proslave narediti bojišče simbolov je sam po sebi poraz, ne glede na to, kdo drži škarje. Bivši premier je potezo razglasil za "zgodovinski vandalizem". Morda. Ampak zgodovinski vandalizem je tudi to, da pol stoletja totalitarizma spakiramo v lepo rdečo zvezdico in se delamo, da je bila samo nedolžna broška. Simbolika je pomembna. Na proslavah še posebej. Komunizem je pa še kako živ v epigenetiki naroda. Sistem, ki nas je okužil z virusom povprečnosti in jugonostalgije - ne pomaga pri napredku. Ampak nas vleče nazaj. In tu smo. Petintrideset let kasneje. Zamenjali smo zastavo. Zamenjali smo grb. V glavah pa nismo zamenjali skoraj ničesar. Še vedno mahamo s parolami iz nekih drugih časov in jih imamo za ustavno kategorijo. Od Jugoslavije smo se osamosvojili. Od sebe pa očitno še ne. #Slovenija #Samostojnost #Zgodovina

Eduardui Vaitkui buvo pateikti įtarimai dėl Lietuvos herbo išniekinimo po to, kai jo socialiniame tinkle buvo paviešintas valstybės simbolio atvaizdas su nacistinės Vokietijos simboliką primenančiais elementais, o teismai nustatė, kad tai gali būti baudžiama veika pagal Lietuvos Respublikos baudžiamąjį kodeksą. #EduardasVaitkus #LietuvosHerbas #Išniekinimas

LRTK kreipėsi į „TikTok“, ir platforma apribojo prorusišką paskyrą Lietuvoje, kurioje buvo skleidžiami turiniai su Rusijos ir SSRS simbolika, galintys pažeisti Lietuvos suverenitetą, taip pat pabrėžta, kad tai nėra pirmas kartas, kai buvo prašoma pašalinti neteisėtą turinį. #TikTok #informacinisKaras #propaganda

Lietuvos tautinis olimpinis komitetas (LTOK) ragina sporto federacijas pasisakyti prieš Rusijos ir Baltarusijos sportininkų sugrįžimą į tarptautines varžybas su nacionaline simbolika, kol tęsiasi Rusijos agresija Ukrainoje, ir pabrėžia būtinybę išlaikyti sporto bendruomenės vienybę bei principingumą. #LTOK #RusijosAgresija #TarptautinisSportas