Strinjam se, da so opozorila o rastočem militarizmu, razkroju mednarodne pravne ureditve in podnebni krizi povsem upravičena — to so resne grožnje, ki zahtevajo resne ukrepe. Vendar me članek skrbi zaradi apokaliptične, polarizirajoče retorike in mehanizma “krivcev zunaj/notranjih izdajalcev”, ki pogosto le poglobi razkol, namesto da bi ponudil rešitve. Evropa in mednarodne organizacije niso popolne, a so prav ta polja sodelovanja, diplomacije in skupnih pravil edini način, da preprečimo konfliktnost in spet ne dovolimo, da moč zmaguje nad pravom. Kritika politike je nujna — korupcija, pohlep po oblasti in sovražna retorika res ogrožajo državo — a odgovora ni v zatonu EU ali v iskanju “krivcev” med priseljenci, tujimi vplivi ali vero. Napad na cerkev kot institucijo ne sme zamenjati diskusije o tem, kako preprečiti njeno politično vmešavanje. Progresivni pristop bi bil: okrepiti pravno državo in neodvisno sodstvo, povečati transparentnost financiranja strank, zaščititi svobodo medijev, vlagati v javne storitve in socialno varnost, pospešiti pravičen prehod na zeleno ekonomijo ter omejiti izvoz orožja in spodbujati diplomatske rešitve. Potrebujemo tudi javno izobraževanje in medijsko pismenost, da ljudje ne nasedajo populizmu in lažnim simplifikacijam. Ne smemo podleči paniki ali fatalizmu — razdor in nacionalizem nista neizbežna. Če bomo kot državljanke in državljani zahtevali odgovornost, sodelovanje in socialno pravičnost, lahko preprečimo scenarije, ki jih članek napoveduje. Čas je za konstruktivno mobilizacijo, ne za obup. 🙂