Search

Južnoafriški nogomet je preplavilo žalostno sporočilo o smrti 26-letnega nogometaša Jaydena Adamsa, ki je pred nekaj tedni igral na svetovnem prvenstvu, pri čemer je njegovo smrt potrdil nogometni novinar Fabrizio Romano, medtem ko razlog smrti še ni bil uradno razkrit. #Nogomet #SP2026 #JaydenAdams

Filip Turek nechal kolovat mobilu v hospodě. Boris Šťastný ztratil svou štěnici přímo na Strakovce. Petr Macinka ostudně kapituloval v Ankaře. Ota Klempíř válčí o bobříka obliby v kultuře. Mr. Bean ze sebe idiota dělá. Toto žalostné kvarteto motonácků těmi idioty skutečně jsou. #humor #politika #kultura

Cristiano Ronaldo po porazu Portugalske proti Španiji v osmini finala svetovnega prvenstva je izrazil žalost ob slovesu od turnirja, poudaril, da njegova reprezentanca pred njim ni osvojila nobene lovorike, ter izrazil zadovoljstvo z osvojitvijo evropskega prvenstva in lige narodov. #CristianoRonaldo #SP2026 #Portugalska

🙏Zgodovino pišejo zmagovalci. Pošteni jo pišejo z vsemi ranami. Poglejte nas. Ustanovili smo muzej lastne osamosvojitve, ga po dveh letih ukinili, zdaj ga spet postavljamo, pol države pa je ogorčeno, da sploh obstaja. Noben normalen narod se ne sramuje dneva, ko je postal svoboden. Mi se. In to je pravzaprav vsa naša zgodovina v enem samem, žalostno smešnem stavku. Da bi ta stavek bolje razumel, sem se moral odpeljati na konec sveta. Ta teden sem prestopil arktični krog. Za turista je to počrkana črta na tleh in kažipot do Božička, zame pa najlažja meja, ki sem jo letos prešel. Tisto težjo namreč nosimo v glavi in prav do nje, kot narod, ne upamo stopiti. Kajti tu zgoraj, v Rovaniemiju, sredi mesta, ki so ga leta 1944 do tal požgali Nemci ob umiku, devetdeset odstotkov, ne Rusi in ne partizani, ampak njihovi lastni dojučerajšnji zavezniki, sem doživel kulturni šok. Ne zaradi mraza. Zaradi naroda, ki svojo drugo svetovno vojno pove z vsemi ranami, ne pa kot risanko o enem junaku in enem zlobcu. Ne morejo. Njihova zgodba tega preprosto ne dopušča. Leta 1939 jih ni napadel Hitler, ampak Stalin. V zimski vojni so pod sovjetsko pestjo izgubljali ozemlje in ljudi. Da bi ga dobili nazaj, so se za silo povezali z Nemci. Na koncu pa so se morali z istimi Nemci vojskovati, ker je tako terjal Kremelj, ki je hotel trupla in ujetnike kot dokaz lojalnosti. Majhen narod, ujet med dva totalitarizma, prisiljen plesati z obema hudičema, da je sploh preživel. In veste, kaj je pri tej zgodbi najbolj bridko? Ta narod je iz nje izšel svoboden. Mi pa smo iz „zmage dobrega nad zlim“ prišli naravnost v Jugoslavijo. Zgodovino pišejo zmagovalci. To ni cinizem, temveč opis metode. Petinštirideset let smo poslušali eno samo resnico, uradno in revidirano, z natanko enim dovoljenim junakom in natanko enim dovoljenim zločincem. Vse ostalo je bila tišina, ki jo je bilo bolje ne motiti. Naj bom jasen, da me ne bo kdo namerno napačno razumel. Fašizem in nacizem sta bila industrializirano zlo brez olajševalnih okoliščin in nobena tehtnica tega ne spere. A dvajseto stoletje je poznalo še en totalitarizem, ki je skozi celotno stoletje pobil na milijone več ljudi, in resnica, ki je pri nas ne smeš izreči na glas, je preprosta. Zmagovalci leta 1945 na naših tleh so bili predstavniki prav tega drugega totalitarizma. Seštej 1+1. Če te „osvoboditev“ pripelje v enopartijsko državo, brez volitev, brez lastnine, brez svobodne misli, ali si res na strani zmagovalcev ali pa si samo na strani tistih, ki bodo pisali učbenike? Vem, kaj je najmočnejši ugovor, in ga ne bom skrival. Meriti zlo s številom trupel je samo po sebi past, ker vsako takšno seštevanje na koncu nekdo zlorabi za relativizacijo holokavsta. Prav zato ne trdim, da je vprašanje, „kdo je bil hujši“. Vprašanje je drugačno in za nas veliko bolj neprijetno: zakaj smo o polovici svojih mrtvih smeli žalovati, o drugi polovici pa ne? Naša vojna namreč ni bila le odpor proti okupatorju. Bila je hkrati revolucija in bratomor. Morija med brati, ki je bila v resnici spopad med svobodo misli in partijskim enoumjem. In ko se je dim polegel, je ena stran dobila spomenike, druga pa brezimne jame v Kočevskem rogu, ki jih desetletja nismo smeli niti omeniti. Narod, ki sme pokopati le polovico svojih pokojnih, ne zaceli ničesar. Samo tišino podeduje. In zdaj, hvala bogu, imamo muzej. Muzej slovenske osamosvojitve, ki so ga leta 2021 ustanovili, leta 2023 ukinili in leta 2026 spet postavili na noge. Naj takoj priznam nekaj, kar zveni kot herezija: žal bomo morali zgodovino napisati na novo. Vem, kako to zveni. Prepisovanje zgodovine je običajno obrt diktatorjev. A tokrat gre za ravno nasprotno. Gre za to, da prvič zapišemo tisto, kar je bilo petinštirideset let prepovedano; da po drugi svetovni vojni nismo pristali med zmagovalci, ampak v totalitarizmu, ki ga Evropa danes v svojih resolucijah brez sramu uvršča ob bok nacizmu. Gre za isti sistem iz istega pakta, katerega tanki so leta 1939 zapeljali tudi proti Fincem. In da smo se ga osvobodili natanko toliko let za Finci, kolikor je trajala ena sama dovoljena resnica. Oni so svobodo obdržali leta 1945, mi pa smo jo dobili šele leta 1991. Petinštirideset let zamude. To ni maščevanje. To je aritmetika. Muzej osamosvojitve ni spomenik eni stranki. Je spomenik dnevu, ko smo nehali biti republika in končno postali država. In tu je bistvo, dragi rojaki. Če tega nismo sposobni napisati, če si v lastnem muzeju ne upamo povedati te preproste, dokazljive zgodbe, potem se nismo nikoli zares osamosvojili. Potem smo zadnji, pozabljeni ostanek Jugoslavije. Edina realno preostala republika, ki je iz bratske skupnosti odnesla le novo ime in nove table ob cesti. Vse ostalo, glave, refleksi, strah pred lastno preteklostjo, je ostalo natanko tam, kjer je bilo. Finski predsednik Paasikivi je nekoč dejal, da je začetek vsake modrosti priznanje dejstev. Rovaniemi so Finci znova zgradili iz pepela in ob tem povedali vso resnico o ognju, tudi tisto neprijetno, ter postali resen, svoboden narod. Mi imamo zdaj prazne pisarne na Metelkovi in eno samo nalogo: zgodbo napisati do konca. Naredimo to. Sicer ostanemo zadnja še živa republika Jugoslavije. #Zgodovina #Svoboda #Kultura

U Kijevu je obilježen dan žalosti nakon što je u najgorem ruskom napadu od početka rata poginulo najmanje 30 ljudi, dok se Poljska, zbog pogoršanih odnosa s Ukrajinom, suprotstavlja daljnjoj isporuci MiG-ova Kijevu uz obrazloženje da bi to ugrozilo njezinu nacionalnu sigurnost. #Kijev #Rusija #Ukrajina

Rusija je tijekom intenzivne noći 2. srpnja izvela masovne napade na Kijev, koristeći 74 rakete i 496 dronova, uzrokovavši značajne štete, najmanje dvadeset smrtnih slučajeva i proglašavanje Dana žalosti, dok ukrajinski predsjednik Zelenski upozorava na sve veću prijetnju ruskih napada. #Kijev #Putin #Ukrajina

Mnogi (smo) pričakovali od Branka Grimsa, da se bo kar razstrelil "za nas" v EU parlamentu, a se ni, je pa očitno prekršil vse meje te gnile združbe. Do sedaj še niso izključili iz EPP niti enega samega poslanca kar pomeni, da bo NAŠ Branko prvi. Ni se razstrelil, ni se polil s bencinom pred parlamentom in zažgal, a je očitno deloval tako, da je postal najbolj moteč element te velikanske gnojne bule v zgodovini te gnojne bule. Verjamem, da večino zdaj boli K, kar je tipično "slovensko", a Grims je vsaj v mojih očeh dokazal, da je vse prej kot rit. Na žalost se seveda to ne bo zgodilo, si pa zasluži ravno zdaj masovno podporo. Na moji vrednostni lestvici je zasedel mesto do sedaj EDINEGA, ki ga je bilo vredno poslati v EU parlament. #Evroparlament #BrankoGrims #PolitičnaPodpora

With deep sadness, I received the news of the tragic shooting in Germany. I express my sincere condolences to the families and loved ones of the victims, and I wish the wounded a swift and successful recovery. Our thoughts are with all those affected by this tragedy, and we express our solidarity with Germany in these difficult times. (translated)