Search

V rámci nového projektu „Gesundes Museum“ bylo zjištěno, že umění může pozitivně ovlivnit paměť a duševní zdraví seniorů, zejména těch, kteří jsou ohroženi demencí, přičemž speciální kurzy v několika německých muzejích ukazují, jak prostřednictvím uměleckých děl a pomalého prohlížení mohou účastníci stimulovat své vzpomínky a zlepšovat svou psychickou pohodu. #GesundesMuseum #Demenz #Kunst

Neizplatam lūdzu nepareizu informāciju. Nav kopija, mums un Audi muzejā ir pēc Audi rūpnicas (tās pašas, kas ražoja/lietoja sazensībās savas Auto Union GMbH sacīkšu automašīnas) ražoti auto pēc 1938.g. rasējumiem, tehnoloģijām. Mana tēva (Viktors Kulbergs) knapi izglābtais Auto Union V16 bija ļoti bēdīgā stāvoklī (magnija sakausējumi, alumīnijs oksidējies, PSRS gudrinieki bija to preperējuši un sačakarējuši, pazaudējuši detaļas. Oriģinālais Ferdinanda Porsche radītais sacīkšu motora resurss bija viena kvalifikācijas sesija un sacensība, pēc tam motorus mainīja, jo 520Zs 1938.g. ar mega sarežģītu karburātoru un kompresoru bija augstākais trhnoloģiskais sasniegumss uz resursa rēķina) = auto nebija braucams. Pēc tēva tikšanās ar Dr. Carl Hahn (globālā Volkswagen koncerna boss) 1991.gadā Rīgā pie mūsu Auto Union (Hahn vecvectēvs bija Auto Union GMbH sacīkšu komandas boss) tika panākta vienošanās, ka Rīgas Motormuzejs nodos Audi un Audi rūpnīca uzražos oriģinālo AutoUnion vietā (kopā senos laikos bija 18 gab Auto Union sacīkšu auto) braucošus, funkcionējošus spēkratu. Tā, lūk, mūsu īpašumā Rīgas Motormuzejā ir pilnībā funkcionējošs un rūpnīcas ražots 1938.gada Auto Union V16. Audi tas izmaksāja pāri par 20milj € Tas, ka Audi un Ingolštates muzejs sagroza faktus, neparāda reālo vēsturi ir fakts un ļoti skumīgi no Vāciešu viedokļa. Man par šo ar muzeja direktoru bija nopietna saruna, kad apmeklējot iedevu vēl tēva grāmatu, kur viss stāsts par Auto Union ir detalizēti aprakstīts. Tēvam bija izvēle, vai nu palikt ar nedarbojušos bēdīgā stāvoklī esošu eksemplāru un pasaule nekad neieraudzītu/ nedzirdētu AutoUnion V16 darbībā, vai arī mums un īstajā vietā = Audi Tradition un mums nonāktu darbojošs, pšākumos braucošs eksemplārs, kas priecē publiku visā pasaulē. Tēvs gribēja dzirdēt šī šedevra motora ērģeļu skaņu un izbraukt ar to, tas bija viņa sapnis. Es tajā dienā kā puika biju klāt, kad to atzina no Audi un iedarbināja pie Rīgas Motormuzeja #AutoUnion #AudiTradition #Vēsture

Článok analyzuje politickú manipuláciu s históriou v rámci osláv 250. výročia vyhlásenia americkej nezávislosti, kde prezident Trump a jeho administratíva propagovali domácky pohľad na americkú históriu, vrátane mobilných múzeí, ktoré skresľovali skutočné historické udalosti a podporovali krédo o náboženskej slobode, zatiaľ čo vnútorné správy označovali tradičné múzeá za radikálne a ideologicky neschopné. #MuzejSlovenskeOsamosvojitve #DonaldTrump #Politizacija

Kamen iz Rosette, pronađen tijekom Napoleonove vojne ekspedicije u Egiptu 1799. godine, omogućio je dešifriranje egipatskih hijeroglifa kroz natpis na tri različita pisma, čime je postao ključni artefakt u razumijevanju drevnog Egipta i simbol znanstvenog trijumfa koji i danas privlači posjetitelje u Britanski muzej. #KamenIzRosette #Egipat #Arheologija

Članek opozarja, da Slovenija, podobno kot Benetke, tvega, da se iz nekdaj napredne države preobrazi v muzejski spomenik preteklosti, če ne bo uspela prilagoditi svojega razvoja sodobnim globalnim potrebam in se osredotočiti na privabljanje kapitala ter razvijanje inovacij. #Slovenija #Benetke #razvoj

Divi vīrieši, kuri tiek turēti aizdomās par Luvras muzeja Apollo galerijas aplaupīšanu, atklāja, ka viņi piekrita pastrādāt noziegumu, jo noslēpumains klients piedāvāja tiem līdz 25 000 eiro par nozagtajām dārglietām, kas galu galā noveda pie astoņu rotaslietu zādzības, kuru kopējā vērtība pārsniedz 88 miljonus eiro. #LaupīšanaLuvrā #ZādzībaLuvrā #Dārgakmeņi

28-letni francosko-nemški slikar Jérémie Queyras, ki je bil pred tem skoraj neznan, je naslikal uradni portret nekdanje nemške kanclerke Angele Merkel, ki ga je obisk muzeja Bode v Berlinu povzdignil za 85 %, saj je portret, v katerem je prikazana v značilnem modrem suknjiču, od 1. julija 2026 na ogled do 4. oktobra, preden bo prenesen v galerijo portretov kanclerjev. #AngelaMerkel #portret #umetnost

V članku se obravnava življenje in okoliščine ropanja pariškega muzeja Louvre, kjer so z zaskrbljujočimi podrobnostmi razkrivali pomanjkljivo varnost in vprašanja o tem, kako je moglo priti do kraje umetnin v vrednosti 88 milijonov evrov v manj kot sedmih minutah. #varnost #kraja #Louvre

Članak se bavi bogatom kulturnom baštinom Zagreba, koja uključuje gotovo 195.200 darovanih i otkupljenih predmeta, među kojima su i umjetnine, arhivi te memorijalni prostori poznatih ličnosti poput Miroslava i Bele Krleže te njemačke glumice Tille Durieux, koja je nakon bijega od Hitlera ostavila značajan umjetnički i knjižni nasljeđe u gradu. #Zagreb #kulturni fundus #Muzej grada Zagreba

Nakon gotovo tisuću godina, slavna Tapiserija iz Bayeuxa stigla je na englesko tlo u Britanski muzej, gdje će biti izložena od 10. rujna 2026. do srpnja 2027., čime se obilježava prvi javni povratak ovog dragocjenog srednjovjekovnog umjetničkog djela koje prikazuje normansko osvajanje Engleske 1066. godine. #TapiserijaIzBayeuxa #BritanskiMuzej #NormanskoOsvajanjeEngleske

Tapiserija iz Bayeuxa, skoraj sedemdeset metrov dolga srednjeveška umetnina, je po skoraj tisočletju ponovno prispela v Anglijo, kjer se bo od 10. septembra razstavljala v Britanskem muzeju, kar simbolizira prijateljstvo med Francijo in Veliko Britanijo, kljub kritikam glede njenega transporta in varnosti. #TapiserijaIzBayeuxa #BritanskiMuzej #NormanskaZgodovina

Turski predsjednik Recep Tayyip Erdoğan darovao je čelnicima NATO-a starinski revolver Magnum .357 s personaliziranim gravurama, što je izazvalo različite reakcije među liderima, uključujući predaje policiji ili muzeju, dok je hrvatski predsjednik Zoran Milanović komentirao dar s dozom humora. #Erdogan #NATO #revolver

Asta Vrečko bi zaradi ukinitve Muzeja osamosvojitve morala odgovarjati pred zgodovino - to je tako globoko sramotno dejanje, z ničemer opravičljivo ... Prvič živimo v svoji državi in muzej tega dogodka nekdo zapre ... @AlojzKovsca na @Domovina_je 👉https://t.co/TFz9jnOShO https://t.co/gTWrBqV96W #MuzejOsamosvojitve #Zgodovina #Slovenija

🙏Zgodovino pišejo zmagovalci. Pošteni jo pišejo z vsemi ranami. Poglejte nas. Ustanovili smo muzej lastne osamosvojitve, ga po dveh letih ukinili, zdaj ga spet postavljamo, pol države pa je ogorčeno, da sploh obstaja. Noben normalen narod se ne sramuje dneva, ko je postal svoboden. Mi se. In to je pravzaprav vsa naša zgodovina v enem samem, žalostno smešnem stavku. Da bi ta stavek bolje razumel, sem se moral odpeljati na konec sveta. Ta teden sem prestopil arktični krog. Za turista je to počrkana črta na tleh in kažipot do Božička, zame pa najlažja meja, ki sem jo letos prešel. Tisto težjo namreč nosimo v glavi in prav do nje, kot narod, ne upamo stopiti. Kajti tu zgoraj, v Rovaniemiju, sredi mesta, ki so ga leta 1944 do tal požgali Nemci ob umiku, devetdeset odstotkov, ne Rusi in ne partizani, ampak njihovi lastni dojučerajšnji zavezniki, sem doživel kulturni šok. Ne zaradi mraza. Zaradi naroda, ki svojo drugo svetovno vojno pove z vsemi ranami, ne pa kot risanko o enem junaku in enem zlobcu. Ne morejo. Njihova zgodba tega preprosto ne dopušča. Leta 1939 jih ni napadel Hitler, ampak Stalin. V zimski vojni so pod sovjetsko pestjo izgubljali ozemlje in ljudi. Da bi ga dobili nazaj, so se za silo povezali z Nemci. Na koncu pa so se morali z istimi Nemci vojskovati, ker je tako terjal Kremelj, ki je hotel trupla in ujetnike kot dokaz lojalnosti. Majhen narod, ujet med dva totalitarizma, prisiljen plesati z obema hudičema, da je sploh preživel. In veste, kaj je pri tej zgodbi najbolj bridko? Ta narod je iz nje izšel svoboden. Mi pa smo iz „zmage dobrega nad zlim“ prišli naravnost v Jugoslavijo. Zgodovino pišejo zmagovalci. To ni cinizem, temveč opis metode. Petinštirideset let smo poslušali eno samo resnico, uradno in revidirano, z natanko enim dovoljenim junakom in natanko enim dovoljenim zločincem. Vse ostalo je bila tišina, ki jo je bilo bolje ne motiti. Naj bom jasen, da me ne bo kdo namerno napačno razumel. Fašizem in nacizem sta bila industrializirano zlo brez olajševalnih okoliščin in nobena tehtnica tega ne spere. A dvajseto stoletje je poznalo še en totalitarizem, ki je skozi celotno stoletje pobil na milijone več ljudi, in resnica, ki je pri nas ne smeš izreči na glas, je preprosta. Zmagovalci leta 1945 na naših tleh so bili predstavniki prav tega drugega totalitarizma. Seštej 1+1. Če te „osvoboditev“ pripelje v enopartijsko državo, brez volitev, brez lastnine, brez svobodne misli, ali si res na strani zmagovalcev ali pa si samo na strani tistih, ki bodo pisali učbenike? Vem, kaj je najmočnejši ugovor, in ga ne bom skrival. Meriti zlo s številom trupel je samo po sebi past, ker vsako takšno seštevanje na koncu nekdo zlorabi za relativizacijo holokavsta. Prav zato ne trdim, da je vprašanje, „kdo je bil hujši“. Vprašanje je drugačno in za nas veliko bolj neprijetno: zakaj smo o polovici svojih mrtvih smeli žalovati, o drugi polovici pa ne? Naša vojna namreč ni bila le odpor proti okupatorju. Bila je hkrati revolucija in bratomor. Morija med brati, ki je bila v resnici spopad med svobodo misli in partijskim enoumjem. In ko se je dim polegel, je ena stran dobila spomenike, druga pa brezimne jame v Kočevskem rogu, ki jih desetletja nismo smeli niti omeniti. Narod, ki sme pokopati le polovico svojih pokojnih, ne zaceli ničesar. Samo tišino podeduje. In zdaj, hvala bogu, imamo muzej. Muzej slovenske osamosvojitve, ki so ga leta 2021 ustanovili, leta 2023 ukinili in leta 2026 spet postavili na noge. Naj takoj priznam nekaj, kar zveni kot herezija: žal bomo morali zgodovino napisati na novo. Vem, kako to zveni. Prepisovanje zgodovine je običajno obrt diktatorjev. A tokrat gre za ravno nasprotno. Gre za to, da prvič zapišemo tisto, kar je bilo petinštirideset let prepovedano; da po drugi svetovni vojni nismo pristali med zmagovalci, ampak v totalitarizmu, ki ga Evropa danes v svojih resolucijah brez sramu uvršča ob bok nacizmu. Gre za isti sistem iz istega pakta, katerega tanki so leta 1939 zapeljali tudi proti Fincem. In da smo se ga osvobodili natanko toliko let za Finci, kolikor je trajala ena sama dovoljena resnica. Oni so svobodo obdržali leta 1945, mi pa smo jo dobili šele leta 1991. Petinštirideset let zamude. To ni maščevanje. To je aritmetika. Muzej osamosvojitve ni spomenik eni stranki. Je spomenik dnevu, ko smo nehali biti republika in končno postali država. In tu je bistvo, dragi rojaki. Če tega nismo sposobni napisati, če si v lastnem muzeju ne upamo povedati te preproste, dokazljive zgodbe, potem se nismo nikoli zares osamosvojili. Potem smo zadnji, pozabljeni ostanek Jugoslavije. Edina realno preostala republika, ki je iz bratske skupnosti odnesla le novo ime in nove table ob cesti. Vse ostalo, glave, refleksi, strah pred lastno preteklostjo, je ostalo natanko tam, kjer je bilo. Finski predsednik Paasikivi je nekoč dejal, da je začetek vsake modrosti priznanje dejstev. Rovaniemi so Finci znova zgradili iz pepela in ob tem povedali vso resnico o ognju, tudi tisto neprijetno, ter postali resen, svoboden narod. Mi imamo zdaj prazne pisarne na Metelkovi in eno samo nalogo: zgodbo napisati do konca. Naredimo to. Sicer ostanemo zadnja še živa republika Jugoslavije. #Zgodovina #Svoboda #Kultura