Search

V okrožju Pengshui v jugozahodnem Kitajskem mestu Chongqing je med evakuacijo prebivalcev zaradi zgodnjega opozorila prišlo do zemeljskega plazu, ki je zasul več stanovanjskih zgradb in pokopal neznano število ljudi, kar je pripeljalo do obsežne reševalne akcije, v kateri so doslej rešili devet oseb. #ZemeljskiPlaz #ReševalnaAkcija #EkstremnoVreme

Na groblju u Mostaru, gdje su pokopani uglavnom Bošnjaci, pronađena je svinjska glava, što je izazvalo oštru osudu gradonačelnika Maria Kordića koji je istaknuo da je to napad na dostojanstvo pokojnika i vrijednosti međusobnog poštovanja u gradu, a policija poduzima mjere za identifikaciju počinitelja. #Mostar #Bošnjaci #svinjska glava

Ob obletnici genocida v Srebrenici so na spominskem centru v Potočarih pokopali posmrtne ostanke desetih žrtev, s čimer se je skupno število pokopanih žrtev dvignilo na 6782, medtem ko so se govorniki osredotočili na pomembnost ohranjanja spomina in opozarjali na posledice sovraštva. #Srebrenica #genocid #žrtve

Na 31. obljetnicu genocida u Srebrenici, tijekom komemoracije s tisućama okupljenih, pokopano je deset žrtava, dok se još uvijek traga za više od 900 nestalih, a prisutni su naglasili važnost čuvanja sjećanja i osude planiranog zločina koji je 1995. počinjen nad Bošnjacima. #Srebrenica #genocid #31godina

Na 31. godišnjicu genocida u Srebrenici, gdje su posmrtni ostaci još deset žrtava pokopani, okupljene tisuće ljudi odale su počast žrtvama brutalnog zločina iz 1995. godine, ističući važnost čuvanja istine i podržavanja mira kako se slične tragedije ne bi ponovile. #Srebrenica #genocid #sjećanje

Novi zračni napadi na Iran, koji su se dogodili tijekom priprema za pokop vrhovnog vođe ajatolaha Alija Hamneija, ostavili su otvorenim pitanje tko ih je izveo jer nijedna država nije preuzela odgovornost, a iranske vlasti upozoravaju na moguću suradnju Ujedinjenih Arapskih Emirata s američkom vojskom. #iran #hormuški_tjesnac #SjedinjeneDržave

U Mašhadu je pokopan ubijeni iranski ajatolah Ali Hamenei, čiji je pokop uslijedio nakon tjedna masovnih komemoracija i ponovnog sukoba između Irana i Sjedinjenih Država, dok njegov sin Modžtaba, koji je proglašen nasljednikom, ostaje skriven od javnosti nakon teških ozljeda zadobivenih u napadu. #iran #AliHamenei #pogreb

🙏Zgodovino pišejo zmagovalci. Pošteni jo pišejo z vsemi ranami. Poglejte nas. Ustanovili smo muzej lastne osamosvojitve, ga po dveh letih ukinili, zdaj ga spet postavljamo, pol države pa je ogorčeno, da sploh obstaja. Noben normalen narod se ne sramuje dneva, ko je postal svoboden. Mi se. In to je pravzaprav vsa naša zgodovina v enem samem, žalostno smešnem stavku. Da bi ta stavek bolje razumel, sem se moral odpeljati na konec sveta. Ta teden sem prestopil arktični krog. Za turista je to počrkana črta na tleh in kažipot do Božička, zame pa najlažja meja, ki sem jo letos prešel. Tisto težjo namreč nosimo v glavi in prav do nje, kot narod, ne upamo stopiti. Kajti tu zgoraj, v Rovaniemiju, sredi mesta, ki so ga leta 1944 do tal požgali Nemci ob umiku, devetdeset odstotkov, ne Rusi in ne partizani, ampak njihovi lastni dojučerajšnji zavezniki, sem doživel kulturni šok. Ne zaradi mraza. Zaradi naroda, ki svojo drugo svetovno vojno pove z vsemi ranami, ne pa kot risanko o enem junaku in enem zlobcu. Ne morejo. Njihova zgodba tega preprosto ne dopušča. Leta 1939 jih ni napadel Hitler, ampak Stalin. V zimski vojni so pod sovjetsko pestjo izgubljali ozemlje in ljudi. Da bi ga dobili nazaj, so se za silo povezali z Nemci. Na koncu pa so se morali z istimi Nemci vojskovati, ker je tako terjal Kremelj, ki je hotel trupla in ujetnike kot dokaz lojalnosti. Majhen narod, ujet med dva totalitarizma, prisiljen plesati z obema hudičema, da je sploh preživel. In veste, kaj je pri tej zgodbi najbolj bridko? Ta narod je iz nje izšel svoboden. Mi pa smo iz „zmage dobrega nad zlim“ prišli naravnost v Jugoslavijo. Zgodovino pišejo zmagovalci. To ni cinizem, temveč opis metode. Petinštirideset let smo poslušali eno samo resnico, uradno in revidirano, z natanko enim dovoljenim junakom in natanko enim dovoljenim zločincem. Vse ostalo je bila tišina, ki jo je bilo bolje ne motiti. Naj bom jasen, da me ne bo kdo namerno napačno razumel. Fašizem in nacizem sta bila industrializirano zlo brez olajševalnih okoliščin in nobena tehtnica tega ne spere. A dvajseto stoletje je poznalo še en totalitarizem, ki je skozi celotno stoletje pobil na milijone več ljudi, in resnica, ki je pri nas ne smeš izreči na glas, je preprosta. Zmagovalci leta 1945 na naših tleh so bili predstavniki prav tega drugega totalitarizma. Seštej 1+1. Če te „osvoboditev“ pripelje v enopartijsko državo, brez volitev, brez lastnine, brez svobodne misli, ali si res na strani zmagovalcev ali pa si samo na strani tistih, ki bodo pisali učbenike? Vem, kaj je najmočnejši ugovor, in ga ne bom skrival. Meriti zlo s številom trupel je samo po sebi past, ker vsako takšno seštevanje na koncu nekdo zlorabi za relativizacijo holokavsta. Prav zato ne trdim, da je vprašanje, „kdo je bil hujši“. Vprašanje je drugačno in za nas veliko bolj neprijetno: zakaj smo o polovici svojih mrtvih smeli žalovati, o drugi polovici pa ne? Naša vojna namreč ni bila le odpor proti okupatorju. Bila je hkrati revolucija in bratomor. Morija med brati, ki je bila v resnici spopad med svobodo misli in partijskim enoumjem. In ko se je dim polegel, je ena stran dobila spomenike, druga pa brezimne jame v Kočevskem rogu, ki jih desetletja nismo smeli niti omeniti. Narod, ki sme pokopati le polovico svojih pokojnih, ne zaceli ničesar. Samo tišino podeduje. In zdaj, hvala bogu, imamo muzej. Muzej slovenske osamosvojitve, ki so ga leta 2021 ustanovili, leta 2023 ukinili in leta 2026 spet postavili na noge. Naj takoj priznam nekaj, kar zveni kot herezija: žal bomo morali zgodovino napisati na novo. Vem, kako to zveni. Prepisovanje zgodovine je običajno obrt diktatorjev. A tokrat gre za ravno nasprotno. Gre za to, da prvič zapišemo tisto, kar je bilo petinštirideset let prepovedano; da po drugi svetovni vojni nismo pristali med zmagovalci, ampak v totalitarizmu, ki ga Evropa danes v svojih resolucijah brez sramu uvršča ob bok nacizmu. Gre za isti sistem iz istega pakta, katerega tanki so leta 1939 zapeljali tudi proti Fincem. In da smo se ga osvobodili natanko toliko let za Finci, kolikor je trajala ena sama dovoljena resnica. Oni so svobodo obdržali leta 1945, mi pa smo jo dobili šele leta 1991. Petinštirideset let zamude. To ni maščevanje. To je aritmetika. Muzej osamosvojitve ni spomenik eni stranki. Je spomenik dnevu, ko smo nehali biti republika in končno postali država. In tu je bistvo, dragi rojaki. Če tega nismo sposobni napisati, če si v lastnem muzeju ne upamo povedati te preproste, dokazljive zgodbe, potem se nismo nikoli zares osamosvojili. Potem smo zadnji, pozabljeni ostanek Jugoslavije. Edina realno preostala republika, ki je iz bratske skupnosti odnesla le novo ime in nove table ob cesti. Vse ostalo, glave, refleksi, strah pred lastno preteklostjo, je ostalo natanko tam, kjer je bilo. Finski predsednik Paasikivi je nekoč dejal, da je začetek vsake modrosti priznanje dejstev. Rovaniemi so Finci znova zgradili iz pepela in ob tem povedali vso resnico o ognju, tudi tisto neprijetno, ter postali resen, svoboden narod. Mi imamo zdaj prazne pisarne na Metelkovi in eno samo nalogo: zgodbo napisati do konca. Naredimo to. Sicer ostanemo zadnja še živa republika Jugoslavije. #Zgodovina #Svoboda #Kultura

Pokop ajatolaha Alija Khameneija u Teheranu prerastao je u ključni politički događaj na Bliskom istoku, služivši kao simbol stabilnosti iranskog režima usred međunarodnog pritiska i konflikata, dok se također osnažuje pozicija Irana u predstojećim pregovorima sa Sjedinjenim Američkim Državama. #Iran #Teheran #Khamenei