🙈Tega v Sloveniji ne priznaš rad, ker te takoj obtožijo, da si sentimentalen. Pa bom vseeno. 🇸🇮Ta teden sem bil v Berlinu ponosen, da sem Slovenec. Ganjen. In šokiran, ko sem seštel, koliko slovenskega znanja stoji na največjem tehnološkem sejmu na svetu. Ne v kotu. Na glavnem odru. Spomnite se leta 2018. Kitajci kupijo Gorenje. Vsa Slovenija je modrovala ob kavi. Vsak je vedel, kako se to konča. Poberejo znanje, zaprejo halo, premogovnik se tako ali tako zapira, Velenje pa ostane s spomini in praznimi bloki. Tudi sam sem to mislil. Priznam. Modroval sem ob kavi kot vsi. Potem pa prideš v Berlin, v dvorano 23, kjer ima Hisense eno največjih stojnic na sejmu. Kitajska korporacija, 180 trgov, prva na svetu pri velikanskih televizorjih. Globalna tiskovna konferenca, novinarji z vseh celin, kamere, prevajalci, cel svet gleda. In Kitajci so ključe tega odra dali Slovencem. Ne sponzorsko, ne za lepo fotografijo za domači tisk. Zaupali so nam, da vodimo šov. Na oder stopi Boštjan Pečnik iz Velenja. Za njim vodja razvoja. Naš. Vodja marketinga za Evropo. Naš. Vodja umetne inteligence. Naš. Luči, oder, režijo je naredilo slovensko podjetje. Kavo mi je skuhal Slovenec. Od prvega stavka na odru do zadnjega grižljaja. Ena največjih tehnoloških korporacij na svetu je svojo največjo evropsko predstavo zaupala mestu z manj kot 35.000 prebivalci. Ob kavi bi rekli, da to ni mogoče. Ampak tisto, kar me je zares zadelo, se ni zgodilo na odru. Zgodilo se je pri pečici. Tam sta stali Špela in Klavdija, dve mladi inženirki, ki sta napisali program za peko pizze. Ne marketing, ne hostesi. Onidve sta ta program spisali, testirali, popravljali, dokler ni bil pravi. In potem sta pekli. S savinjskim naglasom in brez pretiravanja: daleč najboljša pizza, kar sem jih jedel. Ne na sejmu. Kjerkoli. Nemec ob meni je vzel tretji kos in nehal spraševati o vatih. Malo naprej Anže. Pomivalni stroji. Sva se pol ure pogovarjala o sistemih šob. Pol ure! Kje je voda premočna, kje prešibka, zakaj so tale kot spremenili za 3 stopinje in kaj se je zgodilo s kozarci, ko so ga poskusili drugače. Pa Jasmina, ki mi je razložila, kako pečica sploh deluje in kako se zanjo razvija programska oprema. Ne na pamet, ampak tako, da sem razumel, zakaj moj kruh doma ni tak, kot bi moral biti, in kaj so oni naredili, da bo. Vsi Slovenci. Mladi. Izobraženi. In navdušeni. Ne tisto naučeno navdušenje s sejmov, ampak pravo, tisto, ko človek govori o svojem delu in pozabi, da je pred njim novinar. Eden od njih mi je mimogrede rekel, da ima najboljšo službo na svetu. In takrat veš, da firma nekaj dela prav. Ker to je stavek, ki ga ne moreš kupiti. Ni ga v nobenem sporočilu za javnost. Pove ga samo mlad inženir, ki zjutraj rad pride v službo. Zdaj pa seštejmo 1+1. 450 inženirjev v Velenju, ki razvijajo kuhinjske in premijske aparate za ves svet. Ne za Slovenijo, za svet. Za Ameriko, Avstralijo, Azijo. 4,8 milijarde evrov prihodkov Hisense Europe lani. 65 milijonov vložka samo v letu 2025. 9.600 ljudi v Evropi. To niso lepe besede za domači tisk. To je 450 plačilnih list v mestu, kjer se zapira premogovnik in ki smo mu pred 8 leti pisali nekrolog. Ja, vem. Odločitve padejo v Qingdau, ne v Šaleški dolini. Leta 2020 so odpuščali. Kuhinja, ki sama ve, kaj skuhati, bo v tvojem stanovanju s tistim usmerjevalnikom od Telekoma še malo počakala. Vse res. Ampak to so opombe pod črto. Ironija pa je, da je moral priti Kitajec, da nam je povedal, kar 30 let govorimo na okroglih mizah in ob kavi, pa nikoli ne naredimo. Da imamo pamet. Da imamo inženirje. Da znanje ni slogan, ampak plačilna lista in najboljša pizza na svetu. V Qingdau so to ugotovili prej kot v Ljubljani. Zato še enkrat, pa naj me obtožijo, česar hočejo. Ponosen. Ganjen. Šokiran. Velenje je stalo na glavnem odru v Berlinu in vodilo šov za cel svet. Vprašanje je samo, kdaj bo to opazila Slovenija. Ali pa bomo še naprej modrovali ob kavi. #Slovenija #Tehnologija #Inženirstvo
