Search

Martin Erlić, reprezentativac Hrvatske, otvoreno je izrazio svoj bijes nakon eliminacije na Svjetskom prvenstvu, istaknuvši da nije gledao utakmice jer su ga sjećanja na poraz od Portugala bolno okupirala i da su u svlačionici vladali tišina i tuga. #MartinErlić #HrvatskaNogometnaReprezentacija #SvjetskoPrvenstvo2026

Železnikova očitno že vse ve. Bogato obdarovana borka za zdravstvo,levicarstvo,ekstremno https://t.co/yFqQo59knT en teden bi jo poslala na urgenco. Ne delat. Samo gledat. Da vidi, kaj pomeni Hipokrat in kaj pomeni odgovornost, ko odločaš o človekovem zdravju/življenju. Težko je gledati ta državni kupleraj, ki že leta pljuva po zdravnikih, medtem ko politiki (zbornica) molčijo ali pa prilivajo olje na ogenj. Prav to slepomišenje in tišina mečeta na zdravstvo najslabšo možno luč. Pa dajmo enkrat narediti tisto, kar bi moralo biti samoumevno. Standarde. Normative. Transparentnost. Digitalizacijo. Optimizacijo. Popoln nadzor nad javnim denarjem. Porezati krila dobaviteljskim lobijem. Vseeno mi je, ali to naredijo levi ali desni. Samo naj že nekdo naredi red. Nehajmo dopuščati, da se v zdravstvo vtika vsak fdvjevec, smrtnik ali kreten, ki o njem nima niti dneva izkušenj, pa vseeno z največjo samozavestjo razlaga, kako naj delamo. Preveč je pametovanja in premalo odgovornosti. Merila. Red. Transparentnost. To potrebujemo. Ne pa še enega glasnega komentatorja, ker danes lahko po zdravnikih pljuva praktično vsak. #zdravstvo #transparentnost #odgovornost

🥹Skrivnost našega srečnega družinskega dopusta je čudovito preprosta. Izogibaj se ljudem. Dve poletji zapored bežimo na sever in letos nam je sever končno zmanjkal. Lofoti. Nasilno lepi in veličastno prazni. Medtem ko se pol Evrope duši v prepotenem, s soncem ožganem peklu sredozemskega množičnega turizma in se z vplivneži prereka za vsak kvadratni centimeter razgleda, smo mi tu zgoraj. Živi. In sami. Norvežani so tiho zgradili tisto, kar drugi le tiskajo v brošurah. Brezhibno uporabniško izkušnjo divjine. Vse enostavno deluje. Šotor postaviš na robu sveta, tišina te pogoltne, nihče pa te ne prosi, da mu daš všeček. Tako tiho je, da slišiš lastne misli. Kar je, iskreno, edina slaba stran. Ta posnetek je le tisto, kar smo doživeli do zdaj. Pred nami je še kakih deset dni počasnega vračanja proti jugu, nazaj v civilizacijo. Brez naglice. Sever se ne zapušča kar tako. #Norway #FamilyTravel #NatureEscape

V članku se analizira tišina stranke SDS glede morebitne izključitve Branka Grimsa iz Evropske ljudske stranke, kar razkriva napetosti med Grimsem in predsednikom stranke Janezom Janšo, ter opredeljuje spremembe v ideoloških povezavah znotraj evropske politične krajine. #BrankoGrims #JanezJanša #EvropskaLjudskaStranka

🙏Zgodovino pišejo zmagovalci. Pošteni jo pišejo z vsemi ranami. Poglejte nas. Ustanovili smo muzej lastne osamosvojitve, ga po dveh letih ukinili, zdaj ga spet postavljamo, pol države pa je ogorčeno, da sploh obstaja. Noben normalen narod se ne sramuje dneva, ko je postal svoboden. Mi se. In to je pravzaprav vsa naša zgodovina v enem samem, žalostno smešnem stavku. Da bi ta stavek bolje razumel, sem se moral odpeljati na konec sveta. Ta teden sem prestopil arktični krog. Za turista je to počrkana črta na tleh in kažipot do Božička, zame pa najlažja meja, ki sem jo letos prešel. Tisto težjo namreč nosimo v glavi in prav do nje, kot narod, ne upamo stopiti. Kajti tu zgoraj, v Rovaniemiju, sredi mesta, ki so ga leta 1944 do tal požgali Nemci ob umiku, devetdeset odstotkov, ne Rusi in ne partizani, ampak njihovi lastni dojučerajšnji zavezniki, sem doživel kulturni šok. Ne zaradi mraza. Zaradi naroda, ki svojo drugo svetovno vojno pove z vsemi ranami, ne pa kot risanko o enem junaku in enem zlobcu. Ne morejo. Njihova zgodba tega preprosto ne dopušča. Leta 1939 jih ni napadel Hitler, ampak Stalin. V zimski vojni so pod sovjetsko pestjo izgubljali ozemlje in ljudi. Da bi ga dobili nazaj, so se za silo povezali z Nemci. Na koncu pa so se morali z istimi Nemci vojskovati, ker je tako terjal Kremelj, ki je hotel trupla in ujetnike kot dokaz lojalnosti. Majhen narod, ujet med dva totalitarizma, prisiljen plesati z obema hudičema, da je sploh preživel. In veste, kaj je pri tej zgodbi najbolj bridko? Ta narod je iz nje izšel svoboden. Mi pa smo iz „zmage dobrega nad zlim“ prišli naravnost v Jugoslavijo. Zgodovino pišejo zmagovalci. To ni cinizem, temveč opis metode. Petinštirideset let smo poslušali eno samo resnico, uradno in revidirano, z natanko enim dovoljenim junakom in natanko enim dovoljenim zločincem. Vse ostalo je bila tišina, ki jo je bilo bolje ne motiti. Naj bom jasen, da me ne bo kdo namerno napačno razumel. Fašizem in nacizem sta bila industrializirano zlo brez olajševalnih okoliščin in nobena tehtnica tega ne spere. A dvajseto stoletje je poznalo še en totalitarizem, ki je skozi celotno stoletje pobil na milijone več ljudi, in resnica, ki je pri nas ne smeš izreči na glas, je preprosta. Zmagovalci leta 1945 na naših tleh so bili predstavniki prav tega drugega totalitarizma. Seštej 1+1. Če te „osvoboditev“ pripelje v enopartijsko državo, brez volitev, brez lastnine, brez svobodne misli, ali si res na strani zmagovalcev ali pa si samo na strani tistih, ki bodo pisali učbenike? Vem, kaj je najmočnejši ugovor, in ga ne bom skrival. Meriti zlo s številom trupel je samo po sebi past, ker vsako takšno seštevanje na koncu nekdo zlorabi za relativizacijo holokavsta. Prav zato ne trdim, da je vprašanje, „kdo je bil hujši“. Vprašanje je drugačno in za nas veliko bolj neprijetno: zakaj smo o polovici svojih mrtvih smeli žalovati, o drugi polovici pa ne? Naša vojna namreč ni bila le odpor proti okupatorju. Bila je hkrati revolucija in bratomor. Morija med brati, ki je bila v resnici spopad med svobodo misli in partijskim enoumjem. In ko se je dim polegel, je ena stran dobila spomenike, druga pa brezimne jame v Kočevskem rogu, ki jih desetletja nismo smeli niti omeniti. Narod, ki sme pokopati le polovico svojih pokojnih, ne zaceli ničesar. Samo tišino podeduje. In zdaj, hvala bogu, imamo muzej. Muzej slovenske osamosvojitve, ki so ga leta 2021 ustanovili, leta 2023 ukinili in leta 2026 spet postavili na noge. Naj takoj priznam nekaj, kar zveni kot herezija: žal bomo morali zgodovino napisati na novo. Vem, kako to zveni. Prepisovanje zgodovine je običajno obrt diktatorjev. A tokrat gre za ravno nasprotno. Gre za to, da prvič zapišemo tisto, kar je bilo petinštirideset let prepovedano; da po drugi svetovni vojni nismo pristali med zmagovalci, ampak v totalitarizmu, ki ga Evropa danes v svojih resolucijah brez sramu uvršča ob bok nacizmu. Gre za isti sistem iz istega pakta, katerega tanki so leta 1939 zapeljali tudi proti Fincem. In da smo se ga osvobodili natanko toliko let za Finci, kolikor je trajala ena sama dovoljena resnica. Oni so svobodo obdržali leta 1945, mi pa smo jo dobili šele leta 1991. Petinštirideset let zamude. To ni maščevanje. To je aritmetika. Muzej osamosvojitve ni spomenik eni stranki. Je spomenik dnevu, ko smo nehali biti republika in končno postali država. In tu je bistvo, dragi rojaki. Če tega nismo sposobni napisati, če si v lastnem muzeju ne upamo povedati te preproste, dokazljive zgodbe, potem se nismo nikoli zares osamosvojili. Potem smo zadnji, pozabljeni ostanek Jugoslavije. Edina realno preostala republika, ki je iz bratske skupnosti odnesla le novo ime in nove table ob cesti. Vse ostalo, glave, refleksi, strah pred lastno preteklostjo, je ostalo natanko tam, kjer je bilo. Finski predsednik Paasikivi je nekoč dejal, da je začetek vsake modrosti priznanje dejstev. Rovaniemi so Finci znova zgradili iz pepela in ob tem povedali vso resnico o ognju, tudi tisto neprijetno, ter postali resen, svoboden narod. Mi imamo zdaj prazne pisarne na Metelkovi in eno samo nalogo: zgodbo napisati do konca. Naredimo to. Sicer ostanemo zadnja še živa republika Jugoslavije. #Zgodovina #Svoboda #Kultura

Vrv se zateguje – Fotopub vleče imena, ki jih je strah lastne sence https://t.co/FsBqh1Bdp7 Fotopub jutri spet odpira vrata ljubljanskega sodišča, a bolj kot obravnava odmeva tišina tistih, ki se je najbolj bojijo. Smodej naj bi imel dovolj materiala, da z vrvjo okoli vratu drži pomembnejša imena, zato ni nobenega razloga, da bi se pojavil pred sodnikom. Pravosodje je razpadajoče, žrtve čakajo leta, storilci pa se skrivajo za paragrafi in kulturnimi nagradami. Medtem telefoni zvonijo, panika narašča, podpisi proti “politični policiji” se zbirajo kot alibi, klici pa razkrivajo strah pred parlamentarnimi preiskavami, ki bi razgalile mrežo, ne posameznika. Fotopub ne bo potopil ene ladje, potopil bo floto. In ko bo zmanjkalo pokroviteljev, bo marsikdo pogledal proti stropu in preveril, ali je vrv še tam. #Pravosodje #Fotopub #Strah

Pred volitvami tišina sedaj pa so zopet vstali zagovorniki višanja stroškov elektrike. Mervar je kot feniks preživel menjavo vlade in nadaljuje, kako je treba bolj ožeti ljudi in znatno povečati vlaganja. Poiščite rezerve znotraj el. lobija, saj bo šlo... https://t.co/Nhrw2rN0K8 #politika #elektrika #vlaganja

🤯 Dvajset tisočakov dolga – in te mediji čez noč razglasijo za javnega sovražnika številka ena. Devetindvajset milijonov dolga – in isti mediji nenadoma obnemijo, kot bi jim kdo iztaknil vtič. Poglejte to mojstrovino selektivnega ogorčenja. Cela vrsta uredništev je ta teden napela vse mišice okoli poslanca Resnice Borisa Mijića, ki delavcem svojega podjetja dolguje nekje med dvanajst in dvajset tisočaki, državi pa še kakšnih trideset. In prav imajo – delavci, ki mesece niso videli plačila, zaslužijo boj. Vprašanje pa je če takšnega. Sporno je tisto, česar ni. Ko je okoli podjetij družine Janković v postopkih izpuhtelo za skoraj 29 milijonov evrov odpisanega dolga – milijonov, ne tisočakov – ni bilo ne stampeda ne lova na čarovnice. No nekaj “teatra”, ampak precej malo. Ko je vrhovno sodišče Electi pomedlo z osemmilijonsko davčno odločbo, je vladala tišina, debela kot megla nad Ljubljanico. Ko je Juretu Jankoviću davčni dolg lepo počasi zastaral, je en sam ekonomist suho pripomnil, da živimo v "državi dvojnih meril". Drugi so gledali stran. Udobno, selektivno – kot babica, ki ve, da vnuk krade čokolado, pa zamahne z roko: saj je vendar naš. In zdaj pridemo do bisera. Mijić je delavcem sporočil: "Plačala vam bo država." Vsi so se zgražali nad to drznostjo. Za omrežje okoli Jankovićevih pa je država – prek odpisov, zastaranj in razveljavljenih odločb – tiho res poskrbela. Mijićev greh torej ni, da je naredil nekaj nezaslišanega. Njegov greh je, da je na glas povedal tisto, kar sistem za "prave" počne potihem. Razlika med njim in velikani ni v dejanju, ampak v glasnosti in v telefonskem imeniku. To ni zgodba o enem poslancu. To je zgodba o uredništvih, ki znajo z drobnogledom prešteti vsak tisočak malega, čez milijone velikega pa pogledajo skozi prste. O medijih z izostrenim vohom za šibke in zamašenim nosom za močne. Po domače: pravica pri nas ni slepa, in mediji niso naivni. Oboji imajo eno oko zaprto in gledajo samo v tisto smer, ki jim ustreza. Tako kot mehanik, ki ti zaračuna novo turbino, ker točno ve, da boš plačal, ne da bi sploh pogledal pod pokrov. Nasmehnite se, ljudje. To ni tragedija, to je tragikomedija v živo. In mi smo občinstvo, ki za vstopnico plačuje z davki. 🇸🇮🤡 #Mediji #Dolgovi #Pravica

The oppressive silence and the deep pain of the victims yawn from the depths of the abyss in Macesnova Gorica. Countless victims have been waiting for more than 80 years for a dignified burial and a place of remembrance. Let us light a candle for them and remember their suffering and tragic fates in prayer. I wish that all victims finally... (translated)