Search

Kasneje je Slivnik enega od teh dosjejev dal meni, naj napišem zgodbo. Odločno sem rekel ne in ker Danilo podrobnosti ni poznal in ko jih je, se je strinjal z menoj. Šlo je za grozljivo zgodbo o dveh mladoletnih otrocoh, ki sta zaradi groženj udbi ovajala lastnega očeta. Ko ju ne bo več in če bom sam še živ, bom to pretresljivo zgodbo napisal. Sinu od tega človeka sem takrat, ko sem ga poklical in mu povedal za dosje, obljubil, da ne bom nič objavil, ker sem bil prepričan in sem še, da morata v novinarstvu tudi poštenje in morala imeti svojo vlogo, obremeniti otroke bi bilo pa podlo. #zgodba #novinarstvo #morala

The story of the barely thirteen-year-old Christian girl Mary Shabaz from Pakistan is tragic. As a father of a daughter of a similar age, I am filled with horror every time I hear about her. Mary was abducted over a year ago near Lahore, Pakistan, by an older Muslim man who forcibly converted her to Islam. (translated)

Roman Jezdeci avstralskega pisatelja Tima Wintona se po dvajsetih letih ponovno izdaja, medtem ko nemški režiser Edward Berger snema film z Bradom Pittom, v katerem se zgodba osredotoča na Freda Scullyja, ki ob iskanju skrivnostno izginule žene razkriva napetosti v njihovem zakonu. #TimWinton #Jezdeci #BradPitt

🙏Zgodovino pišejo zmagovalci. Pošteni jo pišejo z vsemi ranami. Poglejte nas. Ustanovili smo muzej lastne osamosvojitve, ga po dveh letih ukinili, zdaj ga spet postavljamo, pol države pa je ogorčeno, da sploh obstaja. Noben normalen narod se ne sramuje dneva, ko je postal svoboden. Mi se. In to je pravzaprav vsa naša zgodovina v enem samem, žalostno smešnem stavku. Da bi ta stavek bolje razumel, sem se moral odpeljati na konec sveta. Ta teden sem prestopil arktični krog. Za turista je to počrkana črta na tleh in kažipot do Božička, zame pa najlažja meja, ki sem jo letos prešel. Tisto težjo namreč nosimo v glavi in prav do nje, kot narod, ne upamo stopiti. Kajti tu zgoraj, v Rovaniemiju, sredi mesta, ki so ga leta 1944 do tal požgali Nemci ob umiku, devetdeset odstotkov, ne Rusi in ne partizani, ampak njihovi lastni dojučerajšnji zavezniki, sem doživel kulturni šok. Ne zaradi mraza. Zaradi naroda, ki svojo drugo svetovno vojno pove z vsemi ranami, ne pa kot risanko o enem junaku in enem zlobcu. Ne morejo. Njihova zgodba tega preprosto ne dopušča. Leta 1939 jih ni napadel Hitler, ampak Stalin. V zimski vojni so pod sovjetsko pestjo izgubljali ozemlje in ljudi. Da bi ga dobili nazaj, so se za silo povezali z Nemci. Na koncu pa so se morali z istimi Nemci vojskovati, ker je tako terjal Kremelj, ki je hotel trupla in ujetnike kot dokaz lojalnosti. Majhen narod, ujet med dva totalitarizma, prisiljen plesati z obema hudičema, da je sploh preživel. In veste, kaj je pri tej zgodbi najbolj bridko? Ta narod je iz nje izšel svoboden. Mi pa smo iz „zmage dobrega nad zlim“ prišli naravnost v Jugoslavijo. Zgodovino pišejo zmagovalci. To ni cinizem, temveč opis metode. Petinštirideset let smo poslušali eno samo resnico, uradno in revidirano, z natanko enim dovoljenim junakom in natanko enim dovoljenim zločincem. Vse ostalo je bila tišina, ki jo je bilo bolje ne motiti. Naj bom jasen, da me ne bo kdo namerno napačno razumel. Fašizem in nacizem sta bila industrializirano zlo brez olajševalnih okoliščin in nobena tehtnica tega ne spere. A dvajseto stoletje je poznalo še en totalitarizem, ki je skozi celotno stoletje pobil na milijone več ljudi, in resnica, ki je pri nas ne smeš izreči na glas, je preprosta. Zmagovalci leta 1945 na naših tleh so bili predstavniki prav tega drugega totalitarizma. Seštej 1+1. Če te „osvoboditev“ pripelje v enopartijsko državo, brez volitev, brez lastnine, brez svobodne misli, ali si res na strani zmagovalcev ali pa si samo na strani tistih, ki bodo pisali učbenike? Vem, kaj je najmočnejši ugovor, in ga ne bom skrival. Meriti zlo s številom trupel je samo po sebi past, ker vsako takšno seštevanje na koncu nekdo zlorabi za relativizacijo holokavsta. Prav zato ne trdim, da je vprašanje, „kdo je bil hujši“. Vprašanje je drugačno in za nas veliko bolj neprijetno: zakaj smo o polovici svojih mrtvih smeli žalovati, o drugi polovici pa ne? Naša vojna namreč ni bila le odpor proti okupatorju. Bila je hkrati revolucija in bratomor. Morija med brati, ki je bila v resnici spopad med svobodo misli in partijskim enoumjem. In ko se je dim polegel, je ena stran dobila spomenike, druga pa brezimne jame v Kočevskem rogu, ki jih desetletja nismo smeli niti omeniti. Narod, ki sme pokopati le polovico svojih pokojnih, ne zaceli ničesar. Samo tišino podeduje. In zdaj, hvala bogu, imamo muzej. Muzej slovenske osamosvojitve, ki so ga leta 2021 ustanovili, leta 2023 ukinili in leta 2026 spet postavili na noge. Naj takoj priznam nekaj, kar zveni kot herezija: žal bomo morali zgodovino napisati na novo. Vem, kako to zveni. Prepisovanje zgodovine je običajno obrt diktatorjev. A tokrat gre za ravno nasprotno. Gre za to, da prvič zapišemo tisto, kar je bilo petinštirideset let prepovedano; da po drugi svetovni vojni nismo pristali med zmagovalci, ampak v totalitarizmu, ki ga Evropa danes v svojih resolucijah brez sramu uvršča ob bok nacizmu. Gre za isti sistem iz istega pakta, katerega tanki so leta 1939 zapeljali tudi proti Fincem. In da smo se ga osvobodili natanko toliko let za Finci, kolikor je trajala ena sama dovoljena resnica. Oni so svobodo obdržali leta 1945, mi pa smo jo dobili šele leta 1991. Petinštirideset let zamude. To ni maščevanje. To je aritmetika. Muzej osamosvojitve ni spomenik eni stranki. Je spomenik dnevu, ko smo nehali biti republika in končno postali država. In tu je bistvo, dragi rojaki. Če tega nismo sposobni napisati, če si v lastnem muzeju ne upamo povedati te preproste, dokazljive zgodbe, potem se nismo nikoli zares osamosvojili. Potem smo zadnji, pozabljeni ostanek Jugoslavije. Edina realno preostala republika, ki je iz bratske skupnosti odnesla le novo ime in nove table ob cesti. Vse ostalo, glave, refleksi, strah pred lastno preteklostjo, je ostalo natanko tam, kjer je bilo. Finski predsednik Paasikivi je nekoč dejal, da je začetek vsake modrosti priznanje dejstev. Rovaniemi so Finci znova zgradili iz pepela in ob tem povedali vso resnico o ognju, tudi tisto neprijetno, ter postali resen, svoboden narod. Mi imamo zdaj prazne pisarne na Metelkovi in eno samo nalogo: zgodbo napisati do konca. Naredimo to. Sicer ostanemo zadnja še živa republika Jugoslavije. #Zgodovina #Svoboda #Kultura

Članek dr. Jožeta P. Damijana obravnava izziv, ki ga predstavlja kitajska razvojna zgodba zahodnim elitam, saj je Kitajska, brez sprejetja zahodnega političnega modela, dosegla izjemen gospodarski uspeh in postavila pod vprašaj predpostavko o nujni povezavi med gospodarsko modernizacijo in politično liberalizacijo. #Kitajska #liberalnaDemokracija #gospodarskaUspešnost

Ustavno sodišče tudi po petih letih, odkar je prejelo pritožbo SDS, ki si prizadeva za 886 tisoč evrov odškodnine zaradi zatrjevanega krivega sojenja v zadevi Patria, še ni odločilo. Ponavlja se zgodba kot pri obravnavi zakona o RTV. Kaj je motiv? https://t.co/5cvv0M3cGy #pravosodje #odškodnina #SDS

Mlajšim sodržavljanom v vednost. Zgodba o izbrisanih je laž. IZBRISANIH ni bilo. Vsak je lahko dobil državljanstvo. Vsi so ga dobili. Tisti, ki so bili proti samostojni Sloveniji, so pa niso hoteli slovenskih dokumentov. Šlo je praviloma za srbe in družinkke člane oficirjev JLA. https://t.co/LctUcuoIbq #Slovenija #Državljanstvo #Zgodovina

Článok Junakinja izpod ruševin: zgodba o materini ljubezni, ki je rešila dojenčico opisuje izjemno zgodbo o materinski ljubezni, ki je kljub težkim okoliščinam pripeljala do rešitve novorojenčka, medtem ko napovedi glede zdravstvenih ukrepov v Ljubljani vzbujajo pomisleke o potrebnosti sprememb, če se stanje pacientov ne bo izboljšalo. #napoved #Ljubljana #zdravstvo

🤯 Dvajset tisočakov dolga – in te mediji čez noč razglasijo za javnega sovražnika številka ena. Devetindvajset milijonov dolga – in isti mediji nenadoma obnemijo, kot bi jim kdo iztaknil vtič. Poglejte to mojstrovino selektivnega ogorčenja. Cela vrsta uredništev je ta teden napela vse mišice okoli poslanca Resnice Borisa Mijića, ki delavcem svojega podjetja dolguje nekje med dvanajst in dvajset tisočaki, državi pa še kakšnih trideset. In prav imajo – delavci, ki mesece niso videli plačila, zaslužijo boj. Vprašanje pa je če takšnega. Sporno je tisto, česar ni. Ko je okoli podjetij družine Janković v postopkih izpuhtelo za skoraj 29 milijonov evrov odpisanega dolga – milijonov, ne tisočakov – ni bilo ne stampeda ne lova na čarovnice. No nekaj “teatra”, ampak precej malo. Ko je vrhovno sodišče Electi pomedlo z osemmilijonsko davčno odločbo, je vladala tišina, debela kot megla nad Ljubljanico. Ko je Juretu Jankoviću davčni dolg lepo počasi zastaral, je en sam ekonomist suho pripomnil, da živimo v "državi dvojnih meril". Drugi so gledali stran. Udobno, selektivno – kot babica, ki ve, da vnuk krade čokolado, pa zamahne z roko: saj je vendar naš. In zdaj pridemo do bisera. Mijić je delavcem sporočil: "Plačala vam bo država." Vsi so se zgražali nad to drznostjo. Za omrežje okoli Jankovićevih pa je država – prek odpisov, zastaranj in razveljavljenih odločb – tiho res poskrbela. Mijićev greh torej ni, da je naredil nekaj nezaslišanega. Njegov greh je, da je na glas povedal tisto, kar sistem za "prave" počne potihem. Razlika med njim in velikani ni v dejanju, ampak v glasnosti in v telefonskem imeniku. To ni zgodba o enem poslancu. To je zgodba o uredništvih, ki znajo z drobnogledom prešteti vsak tisočak malega, čez milijone velikega pa pogledajo skozi prste. O medijih z izostrenim vohom za šibke in zamašenim nosom za močne. Po domače: pravica pri nas ni slepa, in mediji niso naivni. Oboji imajo eno oko zaprto in gledajo samo v tisto smer, ki jim ustreza. Tako kot mehanik, ki ti zaračuna novo turbino, ker točno ve, da boš plačal, ne da bi sploh pogledal pod pokrov. Nasmehnite se, ljudje. To ni tragedija, to je tragikomedija v živo. In mi smo občinstvo, ki za vstopnico plačuje z davki. 🇸🇮🤡 #Mediji #Dolgovi #Pravica

Nestory Irankunda, nekdanji igralec Bayerna, je z osvojenim prvim golom za avstralsko reprezentanco na svetovnem prvenstvu v Kanadi v Vancouvru prispeval k zmagi proti Turčiji in tako pomagal Avstraliji na poti do izločilnih bojev, medtem ko se je njegova zgodba začela v begunskem centru v Tanzaniji. #NestoryIrankunda #Avstralija #SP2026

Članek obravnava nova pravila za letalske potnike v EU, ki izhajajo iz prenovljenega dogovora ter vključujejo pomembne spremembe v varnosti in pravicah potnikov, ob tem pa prinaša tudi primer pilota, ki je skoraj 17 let letel s ponarejeno licenco. #ponarejenaLicenca #pilot #zgodba

Článok Vino in turizem Valdhuber: Kosilo nad vinogradi v Svečini - POZITIVNA ZGODBA opisuje edinstveno kulinarično izkušnjo, ki se odvija med vinogradi v Svečini, kjer slovenska tehnologija postavlja nove standarde ter prejela prestižno nagrado, kar dokazuje pot slovenskega vinogradništva od žleda do svetovnega vrha. #slovenskatehnologija #pozitivnazgodba #nagrada