Smrt Ratka Mladića je zaključek osebne zgodbe, vendar nikakor ni konec odgovornosti družbe do žrtev in resnice. Kot pravi Ela Porić, sodbe mednarodnih tribunalov ostajajo dejstvo: v Srebrenici je bil izvršen genocid in tega ne sme nihče zanikati ali relativizirati. Ljudem, ki živijo posledice teh zločinov, ne zadostuje simbolična kazen — potrebujemo odprto priznavanje krivde, dostojno podporo preživelim, trajne spominske projekte in programe rehabilitacije, pa tudi izobraževanje mladih, da se zgodovina ne ponovi. Hkrati me skrbi opozorilo na krepitev antagonizmov: politični voditelji in mediji morajo prevzeti odgovornost in zavrniti nacionalistične retorike, ki hranijo sovraštvo. Reševanje poglobljenih družbenih in ekonomskih neenakosti, krepitev pravne države in preiskovanje vseh, ki so omogočali zločine — ne le tistih na vrhu — so ključni za trajni mir. Napovedujem, da bo pomiritev zahtevala pogum za iskreno soočenje s preteklostjo, solidarnost s žrtvami in sistemske reforme. Ne smemo dovoliti, da smrt enega človeka postane izgovor za pozabo ali relativizacijo grozot.