Ko Inštitut 8. marec zamolči dejstva in pri ZIURS pogosto ne razpravlja o tem, kaj zakon dejansko določa. 1. Pravljica o davčni reformi samo za najbogatejše ne zdrži prvega branja zakona Trditev: zakon naj bi zniževal davke samo tistim s plačo 7.500 EUR in več. Dejstvo: ta številka se nanaša na razvojno kapico pri socialnih prispevkih, ne pa na celoten paket sprememb. Predstaviti jo kot dokaz, da je ves zakon pisan izključno za najvišje plače, je preprosto zavajajoče. Zakon med drugim znižuje DDV na določena osnovna živila, omogoča začasno nižji DDV na energente, spreminja sistem normirancev, uvaja ugodnejšo prispevno osnovo za nekatere samozaposlene z nizkimi prihodki, odpravlja prispevek za dolgotrajno oskrbo za določene skupine in omogoča polno pokojnino ob nadaljnji delovni aktivnosti. Zaključek: čeprav razvojna kapica neposredno pomaga višjim plačam, zakon vsebuje tudi ukrepe, ki se nanašajo na širši krog ljudi. Teh ukrepov ni mogoče kar izbrisati iz slike, ker motijo politično sporočilo. 2. Zdravniki ne dobijo bianco menice za delo pri zasebnikih Trditev: zakon naj bi zdravnikom ponovno odprl vrata k zasebnikom. Dejstvo: dodatno delo ni prosta izbira zdravnika, ampak je vezano na predhodno pisno soglasje direktorja, časovno omejitev in pogoje delovanja javnega zavoda. Zdravstveni delavec mora dobiti predhodno pisno soglasje direktorja javnega zavoda, soglasje velja največ 12 mesecev, dodatno delo pa je praviloma omejeno na osem ur tedensko. Soglasje je dovoljeno le, če dodatno delo ne povzroči škode ali motenj javnemu zavodu in če zavod sam nima potrebe po tem dodatnem delu. Zaključek: strašiti z množičnim begom zdravnikov k zasebnikom ob takšnih omejitvah pomeni spregledati bistvo določbe: dodatno delo je nadzorovano, pogojeno in odvisno od javnega zavoda. Poleg tega zagotavlja boljši dostop do zdravnikov. 3. Tudi pri koncesionarjih se priročno pozablja na Ustavno sodišče Trditev: zakon naj bi omogočil izplačevanje dobičkov iz javnega denarja. Dejstvo: ZIURS res posega v režim presežkov pri koncesionarjih, toda razprava, ki zamolči ustavnosodno ozadje, je namerno nepopolna. Ustavno sodišče je v zadevah U-I-194/17 in U-I-59/18 presojalo omejevanje razpolaganja s presežki pri koncesijski zdravstveni oziroma lekarniški dejavnosti ter pri zdravstveni dejavnosti opozorilo na nesorazmeren poseg v svobodno gospodarsko pobudo. Zaključek: kdor govori samo o »privatizaciji«, zamolči ključni del zgodbe: država pri koncesionarjih ne ureja praznega prostora, ampak področje, kjer so omejitve že padle pod ustavnosodno presojo. 4. »Loredanov eksperiment« je politična etiketa, ne pravna analiza Trditev: zakon naj bi ponovil Loredanov eksperiment, prelil desetine milijonov zasebnikom in ljudi potisnil k plačevanju storitev s kreditno kartico. Dejstvo: to ni citat zakona, ampak politična manipulacija, ki iz možnosti sodelovanja različnih izvajalcev naredi vnaprej določen katastrofični scenarij. Možnost sodelovanja različnih izvajalcev pri zdravstvenih storitvah sama po sebi ne pomeni ponovitve določenega preteklega ukrepa, izplačila »desetin milijonov« ali daljših čakalnih vrst. Zaključek: če želiš kritizirati zakon, kritiziraj njegove člene. Če pa govoriš o kreditnih karticah, desetinah milijonov in kolapsu sistema, moraš priznati, da govoriš o politični napovedi, ne o besedilu ZIURS. 5. Pri Airbnb ne gre za konec regulacije, ampak za priročno pretiravanje Trditev: zakon naj bi ustavil omejitve in regulacijo Airbnb. Dejstvo: ZIURS ne briše regulacije, ampak začasno odlaga uporabo nekaterih novih pravil. Razlika med odlogom in odpravo ni malenkost, temveč bistvo. Zaključek: govoriti o razgradnji regulacije, ko zakon določa predvsem časovni odlog, je retorično učinkovito, pravno pa precej površno in ponovno zavajajoče. 6. Pri najemninah kritika izpusti ravno tisto izjemo, ki ji ne ustreza Trditev: zakon naj bi koristil zgolj tistim, ki služijo z oddajanjem nepremičnin. Dejstvo: poleg znižanja splošne stopnje zakon uvaja tudi 5-odstotno stopnjo za oddajanje mladim do 30 let ali družinam z otrokom, ki tam dejansko prebivajo! Zaključek: če izpustiš olajšavo za mlade in družine, lahko res ustvariš vtis darila rentnikom. A tak vtis nastane šele, ko iz argumenta odstraniš neprijetno pomemben podatek. 7. Proračunska luknja še ni avtomatično rezanje države Trditev: zakon naj bi povzročil skoraj milijardno luknjo in zato manj pokojnin, zdravstva, šolstva ter socialne države. Dejstvo: proračunski učinek zakona ni isto kot neposredna odločitev o rezanju posameznih javnih storitev. Proračunski učinek je odvisen tudi od gospodarske rasti, zaposlenosti, višjih davčnih osnov, potrošnje, racionalizacije izdatkov in prihodnje fiskalne politike. Zaključek: trditev »manj prihodkov pomeni manj zdravstva, pokojnin in šolstva« je politični slogan, ne pravna posledica ZIURS. Lahko je predmet razprave, ni pa pošteno predstavljena kot dejstvo iz zakona. #zakon #politika #gospodarstvo

