Search

In Antwerp, 285 million euros worth of cocaine was seized, and a 53-year-old Slovenian was arrested and sentenced to prison in Denmark as part of a four-year investigation into organized crime, with drugs worth a total of 37 million euros seized so far. #organiziranikriminal #droga #policija (translated)

Our ancestors sacrificed a lot for it, millions of your hardworking hands strive every day to make life good and to make tomorrow even better for everyone. Just today, your voice significantly decides what Slovenia will be like tomorrow, whether we will all be equal before the law and whether a Slovenian will finally be the master of his own land in his homeland and municipality. Prime Minister Janez Janša labeled yesterday's vote as a test of common sense and expressed the expectation that voters will also support the intervention law for the development of Slovenia. #referendum #Slovenija #volitve (translated)

The author wrote that the voting, in his words, will decide on the future shape of Slovenia, equality before the law, and whether a Slovenian will be the master in his homeland and municipality. He urged voters who have not yet cast their vote to do so by 7 PM, mentioning their relatives as well. https://t.co/Dix0lcy6wM #Slovenija #Volitve #Demokracija #SI #DK (translated)

F**k you, Zoki! I have you in mind, but you're slowly getting on my "nerves." I grew up in a multicultural environment. The neighbors were Bosniaks, Serbs, Croats, a Macedonian, and one Slovenian who annoyed everyone. I learned one simple thing: roots are like underwear. Everyone has them, no one hides them, but you also don't hang them on the balcony every day for the whole street to see. Stevanović is now the second person in the country. Not the mayor of Foča, not the godfather of the Republic of Srpska, but the president of the Slovenian National Assembly. And he's going for a weekend "to the hills above Tara," where he's randomly godfathering at a church together with a person whom Slovenia has banned from entering the country. In the photos, all the political elite of the Republic of Srpska is there. He writes at home, "beautiful moments with the locals." Dodik posts a video and emphasizes that the president of the Slovenian parliament is there. So: when Dodik is unwanted in Slovenia, Slovenia goes to him. In simple terms: if you're not allowed in a tavern, you send the president of the parliament up there. And this is not a problem of origin. Everyone has roots somewhere. That's not the problem. The problem is that the position of the president of the National Assembly does not have a weekend. There is no "private visit." When you sit in that chair, you are in Slovenia, not Zoran from the neighboring village. Anyone who has at least once watched how the Austrians or Germans handle this should know that. Mr. Stevanović, roots are a beautiful thing. But it's better to water them at home, quietly, as we all do. Not with Dodik on the balcony. #Slovenija #Politika #Multikulturalizem (translated)

🇸🇮 Poslanica predsednika vlade @JJansaSDS ob Dnevu vrnitve Primorske k matični domovini Spoštovani rojaki v domovini, zamejstvu in po svetu, so stvari, ki se jih človek nauči, in so stvari, ki jih preprosto nosi v sebi. Pripadnost je ena od njih. Slovenci na Primorskem oziroma na Goriškem, Krasu in v Slovenski Istri z zaledjem so skozi dolgo in pogosto težko zgodovino vedeli, kam sodijo. Meje in oblasti so se menjavale, z njimi so prihajali tudi časi načrtnega zatiranja slovenskega jezika, kulture in narodne pripadnosti, toda tistega, kar je bilo zasidrano v ljudeh, ni bilo mogoče zatreti. Slovenska beseda je vztrajala v domovih in cerkvah, odpor proti raznarodovanju in fašizmu pa je dobival različne oblike, od TIGR-a do množičnega odpora proti okupatorju. Slovenci v tem delu domovine so bili vedno znova pripravljeni stopiti v bran temu, kar je bilo njihovo, čeprav so mnogi za to plačali najvišjo ceno. Ne iz sovraštva do drugega, ampak iz ljubezni do svojega. Po desetletjih vztrajanja, odpora in žrtev je 15. septembra 1947 začela veljati pariška mirovna pogodba in velik del narodovega ozemlja se je vrnil k matični domovini. Hkrati je nova meja žal številne rojake pustila onkraj nje, vendar je lahko določila le državo, v kateri bodo živeli, ne pa naroda, ki mu pripadajo. Minilo je skoraj šest desetletij, preden smo vrnitev Primorske k matični domovini leta 2006 tudi kot država počastili z državnim praznikom. Prej se tega v dolgih 60 letih ni spomnila nobena levičarska oblast, ki jim tudi danes poimenovanje praznika ne da miru. Tako so v mandatu vlade Roberta Goloba spremenili zakon, da so preimenovali praznik, vendar tistega, kar je resnica, ne bodo nikoli mogli spremeniti. Ker JE Primorska za vedno in od vedno slovenska, gre za njeno vrnitev matici in ne za priključitev. Ne nazadnje je to zelo lepo opisal veliki tržaški Slovenec Boris Pahor. Srečko Kosovel je leta 1925 zapisal: »Moje življenje je moje, slovensko, sodobno, evropsko in večno.« V teh besedah mladega človeka s Krasa je bilo nekaj preroškega. Pripadnost svojemu narodu ne pomeni zapiranja pred svetom, temveč samozavest, s katero vanj stopamo. Primorska je skozi svojo zgodovino dokazovala prav to – da zna iz omejitev ustvarjati možnosti, iz skope zemlje rodovitnost, iz lege ob morju pot v svet in iz življenja ob meji prostor srečevanja. Danes si mora dovoliti tudi uspeh. Morda je prav v zadnji Kosovelovi besedi – večno – zapisana najbolj preprosta resnica. Večno ni tisto, kar se ne spreminja. Večno je tisto, kar ljudje nosijo v sebi. Med Slovenci na Primorskem ima to svoj obraz. Živi v ljudeh in krajih. V vaseh pod Snežnikom, na kamnitem Krasu, v burji, v smaragdni Soči, v odsevih solin in v vonju morja. Spoštovani rojaki, kar so generacije pred nami nosile v sebi, danes nosimo mi. Ponosni na to, kar smo prejeli, in samozavestni v tem, kar bomo zapustili za seboj. Slovensko. Sodobno. Evropsko. Večno. Bog živi Primorsko, Bog živi Slovenijo. #Primorska #Slovenija #Identiteta

Kot Slovenec, ki mu je mar za to družbo, ne morem tiho mimo naraščajočega antisemitizma v Ljubljani. Ko ga širijo skrajne stranke, društva ali mediji, to ni mnenje - to je sovraštvo, ki nima mesta v civilizirani družbi, ne glede na to, pod kakšno krinko se skriva. Stop sovraštvu! #antisemitizem #sovraštvo #civiliziranaDružba

🙈Tega v Sloveniji ne priznaš rad, ker te takoj obtožijo, da si sentimentalen. Pa bom vseeno. 🇸🇮Ta teden sem bil v Berlinu ponosen, da sem Slovenec. Ganjen. In šokiran, ko sem seštel, koliko slovenskega znanja stoji na največjem tehnološkem sejmu na svetu. Ne v kotu. Na glavnem odru. Spomnite se leta 2018. Kitajci kupijo Gorenje. Vsa Slovenija je modrovala ob kavi. Vsak je vedel, kako se to konča. Poberejo znanje, zaprejo halo, premogovnik se tako ali tako zapira, Velenje pa ostane s spomini in praznimi bloki. Tudi sam sem to mislil. Priznam. Modroval sem ob kavi kot vsi. Potem pa prideš v Berlin, v dvorano 23, kjer ima Hisense eno največjih stojnic na sejmu. Kitajska korporacija, 180 trgov, prva na svetu pri velikanskih televizorjih. Globalna tiskovna konferenca, novinarji z vseh celin, kamere, prevajalci, cel svet gleda. In Kitajci so ključe tega odra dali Slovencem. Ne sponzorsko, ne za lepo fotografijo za domači tisk. Zaupali so nam, da vodimo šov. Na oder stopi Boštjan Pečnik iz Velenja. Za njim vodja razvoja. Naš. Vodja marketinga za Evropo. Naš. Vodja umetne inteligence. Naš. Luči, oder, režijo je naredilo slovensko podjetje. Kavo mi je skuhal Slovenec. Od prvega stavka na odru do zadnjega grižljaja. Ena največjih tehnoloških korporacij na svetu je svojo največjo evropsko predstavo zaupala mestu z manj kot 35.000 prebivalci. Ob kavi bi rekli, da to ni mogoče. Ampak tisto, kar me je zares zadelo, se ni zgodilo na odru. Zgodilo se je pri pečici. Tam sta stali Špela in Klavdija, dve mladi inženirki, ki sta napisali program za peko pizze. Ne marketing, ne hostesi. Onidve sta ta program spisali, testirali, popravljali, dokler ni bil pravi. In potem sta pekli. S savinjskim naglasom in brez pretiravanja: daleč najboljša pizza, kar sem jih jedel. Ne na sejmu. Kjerkoli. Nemec ob meni je vzel tretji kos in nehal spraševati o vatih. Malo naprej Anže. Pomivalni stroji. Sva se pol ure pogovarjala o sistemih šob. Pol ure! Kje je voda premočna, kje prešibka, zakaj so tale kot spremenili za 3 stopinje in kaj se je zgodilo s kozarci, ko so ga poskusili drugače. Pa Jasmina, ki mi je razložila, kako pečica sploh deluje in kako se zanjo razvija programska oprema. Ne na pamet, ampak tako, da sem razumel, zakaj moj kruh doma ni tak, kot bi moral biti, in kaj so oni naredili, da bo. Vsi Slovenci. Mladi. Izobraženi. In navdušeni. Ne tisto naučeno navdušenje s sejmov, ampak pravo, tisto, ko človek govori o svojem delu in pozabi, da je pred njim novinar. Eden od njih mi je mimogrede rekel, da ima najboljšo službo na svetu. In takrat veš, da firma nekaj dela prav. Ker to je stavek, ki ga ne moreš kupiti. Ni ga v nobenem sporočilu za javnost. Pove ga samo mlad inženir, ki zjutraj rad pride v službo. Zdaj pa seštejmo 1+1. 450 inženirjev v Velenju, ki razvijajo kuhinjske in premijske aparate za ves svet. Ne za Slovenijo, za svet. Za Ameriko, Avstralijo, Azijo. 4,8 milijarde evrov prihodkov Hisense Europe lani. 65 milijonov vložka samo v letu 2025. 9.600 ljudi v Evropi. To niso lepe besede za domači tisk. To je 450 plačilnih list v mestu, kjer se zapira premogovnik in ki smo mu pred 8 leti pisali nekrolog. Ja, vem. Odločitve padejo v Qingdau, ne v Šaleški dolini. Leta 2020 so odpuščali. Kuhinja, ki sama ve, kaj skuhati, bo v tvojem stanovanju s tistim usmerjevalnikom od Telekoma še malo počakala. Vse res. Ampak to so opombe pod črto. Ironija pa je, da je moral priti Kitajec, da nam je povedal, kar 30 let govorimo na okroglih mizah in ob kavi, pa nikoli ne naredimo. Da imamo pamet. Da imamo inženirje. Da znanje ni slogan, ampak plačilna lista in najboljša pizza na svetu. V Qingdau so to ugotovili prej kot v Ljubljani. Zato še enkrat, pa naj me obtožijo, česar hočejo. Ponosen. Ganjen. Šokiran. Velenje je stalo na glavnem odru v Berlinu in vodilo šov za cel svet. Vprašanje je samo, kdaj bo to opazila Slovenija. Ali pa bomo še naprej modrovali ob kavi. #Slovenija #Tehnologija #Inženirstvo

Jaz, tudi prebivalec Slovenije, Slovenec in državljan, se od tega pisma distanciram. Izrael je prijateljska država. Leži pa v težavni soseščini, pred katero se mora žal braniti tudi z orožjem. https://t.co/zEe5MceizB #Slovenija #Izrael #mir

Slovenec Ivan Toplak je leta 1967 vodil moštvo Oakland Clippers do naslova prvaka v premierni sezoni ameriške profesionalne nogometne lige, čimer je postavil temelje nogometa v ZDA ter pomembno prispeval k njegovi popularizaciji v državi, ki je takrat še vedno prednostno sledila drugim športom. #IvanToplak #OaklandClippers #nogomet

🇳🇴Vedno si dopovedujemo, da je Norveška boljša od nas , ker je bogata z nafto. Motimo se. Bogata je zato, ker razmišlja drugače. In prav ta način razmišljanja je edino, kar nam v resnici manjka, da bi ji bili podobni. Naj razložim. Norveška je ena tistih držav, ki se na seznamih najbogatejših držav sveta venomer uvrščajo na sam vrh. A ko prideš sem, te ne prevzame denar. Prevzame te nekaj drugega. Prevzame te občutek, da je nekdo sedel in premislil vsak korak, ki ga narediš čez dan, in potem vse odvečne pobrisal. Ustavim se na bencinski črpalki. Ni zaslona s petnajstimi pod meniji. Ni kartice zvestobe. Ni vprašanja, ali želim vrečko, hrenovko in srečo v žrebu. Prisloniš kartico ali telefon k točilki in gorivo steče. Brez enega samega klika. Kot da bi se nekdo vprašal, kateri koraki so pri točenju goriva sploh potrebni, in vse ostale vrgel v smeti. Prideš v kamp. Ni recepcije, ni obrazcev, ni gospe, ki v zvezku išče tvojo rezervacijo. Prisloniš kartico, dobiš številko, vstopiš. Konec. Norvežani so obsedeni z uporabniško izkušnjo. Ne z lepoto, ne s statusom, ne s tem, da je videti drago. Obsedeni so s tem, da iz vsakega procesa odstranijo odvečen korak. Cel narod razmišlja kot oblikovalec uporabniške izkušnje , ki mu vsak nepotreben klik povzroča fizično bolečino. In prav zato so preklopili na elektriko pri avtomobilih. Ne zaradi planeta, ne zaradi Bruslja. Elektrika je preprosto zmagala test uporabniške izkušnje. Manj korakov, manj servisa, manj drame. Zato so januarja na vsej Norveškem prodali sedem novih bencinarjev. Sedem. Ne sedem tisoč. 97 odstotkov novih avtomobilov je električnih. Prevozil sem 2000 kilometrov njihovih cest in šele zdaj mi je nekaj postalo jasno. Najvišja omejitev na avtocesti je 110. Večinoma voziš 80, kje na res urejeni cesti morda 90. Prvi dan sem godrnjal kot pravi Slovenec. Kam se pa vsem tako mudi. Potem pa dojameš, da se nikamor ne mudi in da je prav to poanta. Norvežan je iz vožnje odstranil odvečen korak, ki mu doma rečemo adrenalin. Avto ni oder za dokazovanje, ampak orodje, ki te pripelje od točke A do točke B. Brez prehitevanj, brez trobljenja, brez tekmovanja, čigav je večji. Brez prehitevanj. Brez hupanja. Brez enega zastoja. In rezultat? Po podatkih Mednarodnega transportnega foruma ima Norveška že skoraj desetletje zapored najnižje število smrtnih žrtev na cesti na prebivalca med vsemi razvitimi državami. Ne zato, ker bi imeli boljše avte. Ampak ker so se odpovedali nepotrebni hitrosti prav tako, kot so se odpovedali nepotrebnemu kliku na črpalki. Manj korakov. Manj mrtvih. Ta obsedenost s preprostostjo se vidi celo v njihovih hišah. Norveška hiša se z naravo ne prepira. Ne postavi se na vrh hriba, da bi ga premagala. Uleže se vanj. Les, steklo, nizka streha, nič odvečnega. Hiša ni spomenik lastnikovemu egu, ampak del pokrajine. Kot da bi bila tam že prej kot lastnik. In tu pride tisto, kar bi si moral Slovenec prepisati v beležko. Na Norveškem imajo pravico, ki ji rečejo allemannsretten. Pravico vsakogar, da hodi po naravi, da prespi pod milim nebom, da postavi šotor, ne da bi ga kdo preganjal. Divji kamp tam ni prekršek. Je pravica. Pri nas te za isti šotor ob jezeru čaka inšpektor in kazen. Logika je butalska in preprosta. Državljanu ne zaupamo, zato ga kaznujemo, še preden sploh kaj naredi. In prav tu je paradoks, ki ga doma nikoli ne bomo razumeli. Norvežan za seboj ne pusti smeti. Ne zato, ker ga nekdo gleda. Ampak ker se v naravi počuti kot doma, doma pa ne razmetavaš smeti po dnevni sobi. Ko človeku naravo zaupaš, jo začne varovati. Ko ga za vsak korak kaznuješ, jo začne sovražiti. Mi smo prepričani, da red pomeni več pravil, več tabel, več prepovedi, več kazni. Norvežani so nas prehiteli z ravno obratno logiko. Manj korakov. Več zaupanja. In naenkrat vse deluje. #Norveška #UporabniškaIzkušnja #Preprostost

Tadej Pogačar se pred začetkom 113. Tour de France v Barceloni pripravlja na lov za svojo peto zmago, medtem ko Primož Čerin obujajo spomine na svoj pionirski nastop pred 40 leti, ko je bil prvi Slovenec po drugi svetovni vojni na tej prestižni dirki. #TourDeFrance #TadejPogačar #Kolesarstvo