Search

Borzno-industrijski kompleks se danes obnaša kot kolesarji na dirki, kjer se na finančnih trgih odvijajo dramatične zgodbe, kljub temu da so svetovni delniški trgi v zadnjih mesecih ostali stabilni v ozkem razponu, medtem ko analitiki pozorno spremljajo rezultate največjih tehnoloških podjetij in vpliv najnovejših trendov v umetni inteligenci. #Gospodarstvo #FinančniTrgi #Tehnologija

Če je to komu smešno, predlagam, da se postavi v vlogo tistih delavcev, ki jih Mijič ne plačuje, in se vpraša, kako bi se počutil sam, če bi za nekoga delal, potem mu ta ne bi plačal, nato pa bi se na tak način delali norca iz njega na televiziji in iz te zgodbe ustvarili slabo komedijo.

Število posmrtnih ostankov otrok, odkritih v bližini nekdanjega doma za matere in dojenčke v Tuamu v Irski, se je povečalo na 99, v okviru forenzičnih preiskav pa strokovnjaki poskušajo identificirati žrtve in raziskati njihove življenjske zgodbe, kar je rezultat večletne kampanje za razsvetljavo te temne plati irske družbene zgodovine. #ForenzičnePreiskave #Irska #PosmrtniOstanki

Článok Vse je naše turizem: med bizarnimi anekdotami in resnim kriminalom se osredotoča na kontrast med atraktivnostjo slovenskega turizma in temnimi stranskimi posledicami, ki vključujejo ne le nenavadne zgodbe, temveč tudi resne oblike kriminala, obenem pa prinaša vpogled v življenjske izkušnje nogometnega genija, katerega uspeh je bil tako povezan z njegovim talentom kot z osebnimi boji. #nogomet #Pele #talent

RTV Slovenija ponovno briše mejo med novinarstvom in aktivizmom. Čustveno, napadalno in enostransko vodenje intervjuja z Manico Janežič je pustilo vtis potrjevanja ene politične zgodbe, ne pa kritičnega soočenja argumentov. Namesto resne razprave o učinkovitosti slovenskega sodstva in tožilstva ter zaupanju ljudi smo poslušali predvsem politične očitke. Od javne RTV pričakujem več profesionalne distance in enaka merila za vse. #novinarstvo #aktualno #mediji

V intervjuju Polone Bertoncelj športna novinarka osvetljuje, kako se za spektaklom na Dirki po Franciji skrivajo človeške zgodbe, ter deli svoje izkušnje in misli o pritisku na vrhunske športnike ter o pomenu človeškega stika v športnem novinarstvu. #Šport #TourDeFrance #PolonaBertoncelj

🙏Zgodovino pišejo zmagovalci. Pošteni jo pišejo z vsemi ranami. Poglejte nas. Ustanovili smo muzej lastne osamosvojitve, ga po dveh letih ukinili, zdaj ga spet postavljamo, pol države pa je ogorčeno, da sploh obstaja. Noben normalen narod se ne sramuje dneva, ko je postal svoboden. Mi se. In to je pravzaprav vsa naša zgodovina v enem samem, žalostno smešnem stavku. Da bi ta stavek bolje razumel, sem se moral odpeljati na konec sveta. Ta teden sem prestopil arktični krog. Za turista je to počrkana črta na tleh in kažipot do Božička, zame pa najlažja meja, ki sem jo letos prešel. Tisto težjo namreč nosimo v glavi in prav do nje, kot narod, ne upamo stopiti. Kajti tu zgoraj, v Rovaniemiju, sredi mesta, ki so ga leta 1944 do tal požgali Nemci ob umiku, devetdeset odstotkov, ne Rusi in ne partizani, ampak njihovi lastni dojučerajšnji zavezniki, sem doživel kulturni šok. Ne zaradi mraza. Zaradi naroda, ki svojo drugo svetovno vojno pove z vsemi ranami, ne pa kot risanko o enem junaku in enem zlobcu. Ne morejo. Njihova zgodba tega preprosto ne dopušča. Leta 1939 jih ni napadel Hitler, ampak Stalin. V zimski vojni so pod sovjetsko pestjo izgubljali ozemlje in ljudi. Da bi ga dobili nazaj, so se za silo povezali z Nemci. Na koncu pa so se morali z istimi Nemci vojskovati, ker je tako terjal Kremelj, ki je hotel trupla in ujetnike kot dokaz lojalnosti. Majhen narod, ujet med dva totalitarizma, prisiljen plesati z obema hudičema, da je sploh preživel. In veste, kaj je pri tej zgodbi najbolj bridko? Ta narod je iz nje izšel svoboden. Mi pa smo iz „zmage dobrega nad zlim“ prišli naravnost v Jugoslavijo. Zgodovino pišejo zmagovalci. To ni cinizem, temveč opis metode. Petinštirideset let smo poslušali eno samo resnico, uradno in revidirano, z natanko enim dovoljenim junakom in natanko enim dovoljenim zločincem. Vse ostalo je bila tišina, ki jo je bilo bolje ne motiti. Naj bom jasen, da me ne bo kdo namerno napačno razumel. Fašizem in nacizem sta bila industrializirano zlo brez olajševalnih okoliščin in nobena tehtnica tega ne spere. A dvajseto stoletje je poznalo še en totalitarizem, ki je skozi celotno stoletje pobil na milijone več ljudi, in resnica, ki je pri nas ne smeš izreči na glas, je preprosta. Zmagovalci leta 1945 na naših tleh so bili predstavniki prav tega drugega totalitarizma. Seštej 1+1. Če te „osvoboditev“ pripelje v enopartijsko državo, brez volitev, brez lastnine, brez svobodne misli, ali si res na strani zmagovalcev ali pa si samo na strani tistih, ki bodo pisali učbenike? Vem, kaj je najmočnejši ugovor, in ga ne bom skrival. Meriti zlo s številom trupel je samo po sebi past, ker vsako takšno seštevanje na koncu nekdo zlorabi za relativizacijo holokavsta. Prav zato ne trdim, da je vprašanje, „kdo je bil hujši“. Vprašanje je drugačno in za nas veliko bolj neprijetno: zakaj smo o polovici svojih mrtvih smeli žalovati, o drugi polovici pa ne? Naša vojna namreč ni bila le odpor proti okupatorju. Bila je hkrati revolucija in bratomor. Morija med brati, ki je bila v resnici spopad med svobodo misli in partijskim enoumjem. In ko se je dim polegel, je ena stran dobila spomenike, druga pa brezimne jame v Kočevskem rogu, ki jih desetletja nismo smeli niti omeniti. Narod, ki sme pokopati le polovico svojih pokojnih, ne zaceli ničesar. Samo tišino podeduje. In zdaj, hvala bogu, imamo muzej. Muzej slovenske osamosvojitve, ki so ga leta 2021 ustanovili, leta 2023 ukinili in leta 2026 spet postavili na noge. Naj takoj priznam nekaj, kar zveni kot herezija: žal bomo morali zgodovino napisati na novo. Vem, kako to zveni. Prepisovanje zgodovine je običajno obrt diktatorjev. A tokrat gre za ravno nasprotno. Gre za to, da prvič zapišemo tisto, kar je bilo petinštirideset let prepovedano; da po drugi svetovni vojni nismo pristali med zmagovalci, ampak v totalitarizmu, ki ga Evropa danes v svojih resolucijah brez sramu uvršča ob bok nacizmu. Gre za isti sistem iz istega pakta, katerega tanki so leta 1939 zapeljali tudi proti Fincem. In da smo se ga osvobodili natanko toliko let za Finci, kolikor je trajala ena sama dovoljena resnica. Oni so svobodo obdržali leta 1945, mi pa smo jo dobili šele leta 1991. Petinštirideset let zamude. To ni maščevanje. To je aritmetika. Muzej osamosvojitve ni spomenik eni stranki. Je spomenik dnevu, ko smo nehali biti republika in končno postali država. In tu je bistvo, dragi rojaki. Če tega nismo sposobni napisati, če si v lastnem muzeju ne upamo povedati te preproste, dokazljive zgodbe, potem se nismo nikoli zares osamosvojili. Potem smo zadnji, pozabljeni ostanek Jugoslavije. Edina realno preostala republika, ki je iz bratske skupnosti odnesla le novo ime in nove table ob cesti. Vse ostalo, glave, refleksi, strah pred lastno preteklostjo, je ostalo natanko tam, kjer je bilo. Finski predsednik Paasikivi je nekoč dejal, da je začetek vsake modrosti priznanje dejstev. Rovaniemi so Finci znova zgradili iz pepela in ob tem povedali vso resnico o ognju, tudi tisto neprijetno, ter postali resen, svoboden narod. Mi imamo zdaj prazne pisarne na Metelkovi in eno samo nalogo: zgodbo napisati do konca. Naredimo to. Sicer ostanemo zadnja še živa republika Jugoslavije. #Zgodovina #Svoboda #Kultura

Levica je povsem izgubila moralni kompas. Mesec namerno sabotira glasovanja na sejah in kasneje o tem laže, in to brez vsake slabe vesti. Da ne govorim o SMS-ih, ki krožijo med levimi funkcionarji in razkrivajo, da so v direktni navezi z mediji, ki potem prikažejo samo eno stran zgodbe. Naivno bi človek mislil, da je vsem politikom v interesu dobrobit Slovenije, ampak v resnici se gre enim samo za moč in oblast. #politika #Slovenija #morali

Bosna in Hercegovina, kljub svoji gospodarski šibkosti, na svetovnem prvenstvu v nogometu v ZDA piše čudovite zgodbe, ki jih soustvarjajo navijači, glasbeniki in mediji, medtem ko je nogomet pomemben poligon za prikazovanje državne moči in etničnih identitet. #SP2026 #BosnaInHercegovina #Nogomet

🤯 Noro, nenavadno in bizarno. Ko zjutraj pospremim otroka v Osnovno šolo Dob pri Domžalah, me pri samem vhodu pričaka marmornata plošča: posvečena je predvojnemu komunistu Martinu Koželju, v čigar hiši naj bi delovala prva partijska celica in kjer se je sestajal celo Tone Tomšič. Spodaj drobni tisk razkriva: ob 40-letnici Komunistične partije Slovenije. Se pravi iz leta 1977. Petintrideset let po osamosvojitvi 🇸🇮 naše otroke vsako jutro pozdravlja relikvija ideologije, ki je državo za pol stoletja zaklenila v eno samo barvo. Gre za slavljenje in spomenik ideologije na pročelju izobraževalne ustanove. Ideologiji, ki je v 20. stoletju po vsem svetu za seboj pustila daleč največ žrtev in s katero bi morali že zdavnaj zgodovinsko razčistiti. Naj bom jasen. Nimam nič proti partizanom in partizanskemu boju – ravno obratno. Iskreni borci, ki so dejansko padli za svobodo, so največja žrtev te zgodbe. Najprej so umirali v vojni, danes pa služijo kot ideološki ščit revoluciji, ki se skriva za njihovim hrbtom. Ostro pa nasprotujem tej revoluciji, ki si je njihov boj prisvojila, se po vojni maščevala in resnico zavila v celofan propagande. Skratka, nasprotujem zlorabi partizanskega boja za nenehne delitve naroda. To dvoje namreč ni isto. A v slovenski realnosti očitno ostaja isto, saj se eno že desetletja pridno skriva za drugim. In ravno v tem je srž problema. Narodna zavest je še danes nalomljena, saj so se vanjo pol stoletja vžigale ideje, ki nas pri vsakem koraku v prihodnost še vedno vlečejo nazaj. Zgodovinske plošče in preživete koncepte menjamo počasneje kot dotrajano pohištvo, ki si ga nihče ne upa zavreči. Pa bi bil že skrajni čas. Vsaj s šolskih pročelij. Slika je nastala danes – petintrideset let po nastanku demokratične Slovenije. Retweet - če se ti tole zdi BIZARNO, všeček, če meniš, da se mora tabla odstraniti. #Slovenija #Zgodovina #Ideologija

Papež Leon XIV. v svoji prvi encikliki Magnifica Humanitas opozarja na potencialne nevarnosti monopolističnega nadzora in digitalnega kolonializma, ki jih prinaša umetna inteligenca, ter sprašuje, ali bo ta tehnologija rešitev za človeštvo ali pa vodi v katastrofo, kar odraža podobnost zgodbe o Babilonskem stolpu. #umetnainteligenca #gospodarstvo #tehnologija

Alexander Zverev se bo v svojem četrtem finalu na OP Francije potegoval za svojo prvo zmago, medtem ko Italija že lahko diha s polnimi pljuči, saj so si zagotovili finalista Rolanda Garrosa, kljub temu da Jannik Sinner ni uspel ponoviti svoje zgodbe. #RolandGarros #Francija #tenis