Search

Yes. For me, who comes from the left center, it is also a sad fact that all opinion leaders of the "left" and journalists, who also rank on the left, hide in silence when something much less offensive is said by @ZanMahnic, while everyone screams until exhaustion. #bljak (translated)

A fable about a dog and hay The dog climbed into the manger, full of fresh hay, and fell asleep there. After a while, tired and hungry oxen came to the barn, wanting to feed themselves after a long day of work. As they approached the manger, the dog jumped up, started barking furiously and snapping its teeth to drive them away. One of the oxen looked at him sadly and said: "What a selfish animal! You can't eat the hay yourself, and you won't let us, who are hungry and depend on it, near it." a classic Aesop's fable Any similarity to Tina, Tereza, Nataša, Vladimir, and Asta is purely coincidental. (translated)

Na neki način se mi mlade marčevke smilijo. Ne zato, ker jih Gaza prizadene. Prizadane vsakega. Žalostno je nekaj drugega: da je tragedija na drugem koncu sveta postala tako velik del njihovega čustvenega življenja. Heideggerjev Dasein pomeni človeka, ki je vržen v neki konkretni svet: v ta kraj, ta čas, med te ljudi, v odnose, dolžnosti, ljubezni, težave in odgovornosti, ki so osebno njegove tukaj in zdaj. Bivati pomeni najprej biti tukaj. Da sein. Zato je nekaj bolezenskega v življenju, ki najmočnejša čustva črpa iz dogodkov, oddaljenih tisoče kilometrov, medtem ko neposredni svet postaja zgolj kulisa. Skrbeti za oddaljeno trpljenje je človeško. Ne sme pa oddaljena tragedija postati resničnejša od ljudi za sosednjimi vrati. Morda ves ta jok, stok in škripanje z zobmi kaže na odsotnost pristnega sveta, ki bi bil zares njihov: na odsotnost odnosov, obveznosti, tveganj in smisla, zaradi katerih bi bilo njihovo lastno življenje dovolj polno, da bi zahtevalo polno pridotnost. Heidegger bi morda rekel, da vprašanje ni samo, za kaj jim je mar, ampak ali v svetu, v katerega so bile vržene, sploh zares prebivajo. Skratka, punce, s kakšnim delom bi se kazalo zamotit. #človečnost #tragedija #odnosi

Žalostno je, da 5 Jenulovih lakajev dobi večjo medijsko pozornost kot premierji vlad, predsedniki držav ter stotine strokovnjakov in diplomatov, tako z leve kot desne strani političnega spektra. Bled strateški forum je povezovalen dogodek, namenjen resnim razpravam o najpomembnejših vprašanjih našega časa. Žal pa ga nekateri novinarji in klovni brez kakršnekoli družbene teže spreminjajo v cirkus ter s tem razvrednotijo tudi strokovnost in pomen takšnega dogodka. To bi morala biti glavna tema, o kateri bi morala razpravljati strokovna javnost. Kako je mogoče, da je na dogodku, kjer sodelujejo voditelji držav, številni strokovnjaki in diplomati, glavna novica nekaj protestnikov? Ampak ne. Pri nas je očitno pomembneje, kaj počne Jaša Jenul. In prav to je žalosten odraz dela slovenskega medijskega prostora. #Beda #Mediji #Politika #Slovenija

Ob novici glede postopka proti Robertu Golobu velja spomniti na to, kako zelo je njegova koalicija zlorabljala parlamentarno preiskovalko. Ker ravno zdaj v opoziciji kričijo proti politični policiji. Sami so se pri zadevi Bobnar tako zelo umazali, da je kar žalostno ⬇️⬇️⬇️ #politika #parlament #slovenija

V teh dneh spremljam tudi nas, kolege novinarje, in priznam, da sem nad enimi in drugimi izjemno razočaran. Nas predsednica republike ni povabila na brifing. Pa vseeno bi od predsednice države pričakoval jasnost in predvsem korekten odnos do vseh medijev – tudi do mojega. Ali mi nismo medij? Je korektnost res samo takrat, ko povabiš ene, druge pa preprosto izključiš? In kako naj potem korektno poročam, če nimam enakega dostopa do informacij? Zakaj bi jaz iskal info, če mi jih urad ne da! Danes se strinjam in za tem tudi stojim: če si predsednica države, potem moraš sprejeti tudi dejstvo, da javnost zanima tvoje zdravstveno stanje, še posebej po dogodku, ki odpira številna vprašanja. V Ameriki javnost pričakuje informacije o zdravju svojega predsednika. Če zahtevamo transparentnost, bodimo transparentni do konca tudi mi. Je to odnos, ki krepi zaupanje javnosti? Novinarstvo ne sme biti razdeljeno na »naše« in »vaše«, na povabljene in nezaželene. Oblast pa si ne bi smela izbirati medijev glede na to, kdo ji je bolj všeč in kdo manj. Če želimo govoriti o demokraciji, mora biti dostop do informacij enak, vprašanja pa dovoljena tudi takrat, ko niso prijetna. In enako velja za nas novinarje. Naša naloga ni, da kogarkoli ščitimo ali vnaprej obsojamo. Naša naloga je spraševati, preverjati in poročati. Z enakimi merili za vse. V nasprotnem primeru je vse skupaj žalostno. In predvsem ponižujoče in neobetajoče za demokracijo. Eno so komentarji. Drugo pa pojasnila, gospa @nmusar! Želim vam res hitro okrevanje! #novinarstvo #transparentnost #demokracija

Če ne bi sama slišala, bi rekla da se pretirava. Nihče, res nihče, ni izgovoril besed: "premier Janez Janša s soprogo" . Vse drugo so povedali ob Francoskem prazniku, samo tega ne. Grozljivo. Ne žalostno. Grozljivo. In če @vladaRS v kratkem ne uredi z mediji, ne bo dolgo.... #JanezJanša #mediji #politika

Južnoafriški nogomet je preplavilo žalostno sporočilo o smrti 26-letnega nogometaša Jaydena Adamsa, ki je pred nekaj tedni igral na svetovnem prvenstvu, pri čemer je njegovo smrt potrdil nogometni novinar Fabrizio Romano, medtem ko razlog smrti še ni bil uradno razkrit. #Nogomet #SP2026 #JaydenAdams

🙏Zgodovino pišejo zmagovalci. Pošteni jo pišejo z vsemi ranami. Poglejte nas. Ustanovili smo muzej lastne osamosvojitve, ga po dveh letih ukinili, zdaj ga spet postavljamo, pol države pa je ogorčeno, da sploh obstaja. Noben normalen narod se ne sramuje dneva, ko je postal svoboden. Mi se. In to je pravzaprav vsa naša zgodovina v enem samem, žalostno smešnem stavku. Da bi ta stavek bolje razumel, sem se moral odpeljati na konec sveta. Ta teden sem prestopil arktični krog. Za turista je to počrkana črta na tleh in kažipot do Božička, zame pa najlažja meja, ki sem jo letos prešel. Tisto težjo namreč nosimo v glavi in prav do nje, kot narod, ne upamo stopiti. Kajti tu zgoraj, v Rovaniemiju, sredi mesta, ki so ga leta 1944 do tal požgali Nemci ob umiku, devetdeset odstotkov, ne Rusi in ne partizani, ampak njihovi lastni dojučerajšnji zavezniki, sem doživel kulturni šok. Ne zaradi mraza. Zaradi naroda, ki svojo drugo svetovno vojno pove z vsemi ranami, ne pa kot risanko o enem junaku in enem zlobcu. Ne morejo. Njihova zgodba tega preprosto ne dopušča. Leta 1939 jih ni napadel Hitler, ampak Stalin. V zimski vojni so pod sovjetsko pestjo izgubljali ozemlje in ljudi. Da bi ga dobili nazaj, so se za silo povezali z Nemci. Na koncu pa so se morali z istimi Nemci vojskovati, ker je tako terjal Kremelj, ki je hotel trupla in ujetnike kot dokaz lojalnosti. Majhen narod, ujet med dva totalitarizma, prisiljen plesati z obema hudičema, da je sploh preživel. In veste, kaj je pri tej zgodbi najbolj bridko? Ta narod je iz nje izšel svoboden. Mi pa smo iz „zmage dobrega nad zlim“ prišli naravnost v Jugoslavijo. Zgodovino pišejo zmagovalci. To ni cinizem, temveč opis metode. Petinštirideset let smo poslušali eno samo resnico, uradno in revidirano, z natanko enim dovoljenim junakom in natanko enim dovoljenim zločincem. Vse ostalo je bila tišina, ki jo je bilo bolje ne motiti. Naj bom jasen, da me ne bo kdo namerno napačno razumel. Fašizem in nacizem sta bila industrializirano zlo brez olajševalnih okoliščin in nobena tehtnica tega ne spere. A dvajseto stoletje je poznalo še en totalitarizem, ki je skozi celotno stoletje pobil na milijone več ljudi, in resnica, ki je pri nas ne smeš izreči na glas, je preprosta. Zmagovalci leta 1945 na naših tleh so bili predstavniki prav tega drugega totalitarizma. Seštej 1+1. Če te „osvoboditev“ pripelje v enopartijsko državo, brez volitev, brez lastnine, brez svobodne misli, ali si res na strani zmagovalcev ali pa si samo na strani tistih, ki bodo pisali učbenike? Vem, kaj je najmočnejši ugovor, in ga ne bom skrival. Meriti zlo s številom trupel je samo po sebi past, ker vsako takšno seštevanje na koncu nekdo zlorabi za relativizacijo holokavsta. Prav zato ne trdim, da je vprašanje, „kdo je bil hujši“. Vprašanje je drugačno in za nas veliko bolj neprijetno: zakaj smo o polovici svojih mrtvih smeli žalovati, o drugi polovici pa ne? Naša vojna namreč ni bila le odpor proti okupatorju. Bila je hkrati revolucija in bratomor. Morija med brati, ki je bila v resnici spopad med svobodo misli in partijskim enoumjem. In ko se je dim polegel, je ena stran dobila spomenike, druga pa brezimne jame v Kočevskem rogu, ki jih desetletja nismo smeli niti omeniti. Narod, ki sme pokopati le polovico svojih pokojnih, ne zaceli ničesar. Samo tišino podeduje. In zdaj, hvala bogu, imamo muzej. Muzej slovenske osamosvojitve, ki so ga leta 2021 ustanovili, leta 2023 ukinili in leta 2026 spet postavili na noge. Naj takoj priznam nekaj, kar zveni kot herezija: žal bomo morali zgodovino napisati na novo. Vem, kako to zveni. Prepisovanje zgodovine je običajno obrt diktatorjev. A tokrat gre za ravno nasprotno. Gre za to, da prvič zapišemo tisto, kar je bilo petinštirideset let prepovedano; da po drugi svetovni vojni nismo pristali med zmagovalci, ampak v totalitarizmu, ki ga Evropa danes v svojih resolucijah brez sramu uvršča ob bok nacizmu. Gre za isti sistem iz istega pakta, katerega tanki so leta 1939 zapeljali tudi proti Fincem. In da smo se ga osvobodili natanko toliko let za Finci, kolikor je trajala ena sama dovoljena resnica. Oni so svobodo obdržali leta 1945, mi pa smo jo dobili šele leta 1991. Petinštirideset let zamude. To ni maščevanje. To je aritmetika. Muzej osamosvojitve ni spomenik eni stranki. Je spomenik dnevu, ko smo nehali biti republika in končno postali država. In tu je bistvo, dragi rojaki. Če tega nismo sposobni napisati, če si v lastnem muzeju ne upamo povedati te preproste, dokazljive zgodbe, potem se nismo nikoli zares osamosvojili. Potem smo zadnji, pozabljeni ostanek Jugoslavije. Edina realno preostala republika, ki je iz bratske skupnosti odnesla le novo ime in nove table ob cesti. Vse ostalo, glave, refleksi, strah pred lastno preteklostjo, je ostalo natanko tam, kjer je bilo. Finski predsednik Paasikivi je nekoč dejal, da je začetek vsake modrosti priznanje dejstev. Rovaniemi so Finci znova zgradili iz pepela in ob tem povedali vso resnico o ognju, tudi tisto neprijetno, ter postali resen, svoboden narod. Mi imamo zdaj prazne pisarne na Metelkovi in eno samo nalogo: zgodbo napisati do konca. Naredimo to. Sicer ostanemo zadnja še živa republika Jugoslavije. #Zgodovina #Svoboda #Kultura

Gospa predsednica @nmusar, niste predsednica vseh, ampak očitno le svojih. Nad vašim zadnjim ravnanjem sem zelo razočaran. Biti predsednica države pomeni biti predsednica vseh državljanov – kmetov, ki protestirajo za svoj obstoj, učiteljev, ki izgubljajo vpliv v šolstvu, čistilk v šolah in javnih ustanovah, pa tudi žrtev revolucije in njihovih svojcev. Biti za Slovenijo izpred 35 let. Prav te ste spregledali. Dali ste jim črno piko. Niste stopili z njimi, ko so protestirali. Niste sprejeli upokojencev. To se mi zdi nedostojno in žalostno. Predvsem, ker so nekateri prosili za sprejem. Kljub temu verjamem, da ste kot človek boljši od tega. Pa vseeno. Ali je človek, ki je bil ubit zato, ker je bil kristjan, duhovnik ali ker se ni strinjal s komunistično ideologijo, danes manj vreden? Ali si ne zasluži groba in dostojnega spomina v glavnem mestu svoje države? Gospa predsednica, menim, da ste pri tem vprašanju padli na osnovnem izpitu človekovih pravic. Upam, da se tega zavedate. Slovenija je nastala pred 35 leti. To je zgodovinsko dejstvo, ne glede na politična prepričanja. Osamosvojitev so soustvarili ljudje, kot so bili Lojze Peterle, Janez Janša, Igor Bavčar, Jože Pučnik, France Bučar in Dimitrij Rupel. Vesel sem, da imamo svojo državo, a hkrati žalosten, ker se zdi, da tisti, ki so zanjo največ tvegali, niso deležni spoštovanja, ki si ga zaslužijo. Še posebej boli, da se niste odločneje zavzeli za dostojen spomin na žrtve povojnih pobojev. Mnogi so končali v jamah in prikritih grobiščih, brez groba, brez imena in brez pravice do spomina. Je to res v skladu z vrednotami, na katerih naj bi temeljila demokratična država? Tudi moja družina pozna bolečino vojne. Nekateri moji sorodniki so umrli v vojni v Bosni in Hercegovini. Vem, kako globoke rane puščajo nasilje, ideološka izključevanja in molk. Zato verjamem, da mora predsednik ali predsednica razumeti trpljenje vseh ljudi, ne glede na to, na kateri strani zgodovine so se znašli. Predsednik države mora povezovati, ne deliti. Mora spoštovati vse žrtve in vsem priznati človeško dostojanstvo. Prav zato me vaše zadnje ravnanje žalosti. Slovenija si zasluži več. Predvsem pa si to zaslužijo vsi njeni ljudje. #Slovenija #ČlovekovePravice #Politika

Vratar Zelenortskih otokov Josimar Dias Vozinha je po presenetljivem neodločenem izidu proti Španiji postal nogometni junak svetovnega prvenstva, njegove odlične obrambe pa so mu prinesle več kot 8,5 milijona sledilcev na Instagramu ter priznanje FIFA za igralca tekme, medtem ko je ob razglasitvi delil svojo žalostno zgodbo o odsotnosti matere zaradi težav pri pridobivanju vizuma. #SP2026 #JosimarDiasVozinha #Nogomet